Arhiv za mesec Februar, 1994

Jure Košir

Včeraj šem šel na koncert Nirvane, hala Tivoli je bila polna kot se spodobi. Manjka nam takih koncertov.

Popoldne pred Magistratom pa norija! Komaj sem se prebil skozi množico ljudi, ki so hoteli pozdraviti olimpijce ob prihodu domov, posebej seveda Alenko, Katjo in Jureta. Na odru pa tudi gužva, sami funkcionarji, politiki in fotoreporterji. Utrgani Franci Petek me je prvi opazil in že začel tuliti, naj kar stopim med njih, fešta, žur, zabava, proslava, ludnica, zajebancija…. Daj, ne seri, Francl, ti si totalno zmešan, tebi je dovolj, če ima kdo naslednji mesec rojstni dan, pa bi že kar žural…

Ko sem opazoval vso to slavje, mi je bilo malo žal Mitje Kunca, vsi so ga pozabili, pa je bil le nekaj stotink počasnejši od Jureta… Prav posebej sem mu čestital, stari, dober si! Saj sem tako ali tako vsem. Jure me je bil prav vesel. Sva se takoj zmenila, da ga peljem popoldne skupaj v Mojstrano, da ga malo še tam poserjemo. Okej, ni problema, čeprav imam zvečer oddajo, bomo že kako, saj zdaj je tam pri Jesenicah avtocesta, se hitreje pride.

V Mojstrani pa še večja žurka! Na vhodu v vasico so naju vrgli ven iz avta in sva se morala v kočiji pripeljati v Mojstrano, kjer je bilo zbranih najmanj sedem tisoč ljudi. In spet govorance, petje, podpisovanje… Jaz sem jo kmalu popihal v Ljubljano, se mi je vse skupaj zdelo zelo sumljivo, nekakšne flaše s šnopsom so se prav na gosto bliskale naokrog… Ubogi Jure. Menda prejšnjo noč niso nič spali, ampak so proslavljali, danes pa ne kaže nič drugače. Sam si kriv, stari, bi pa počasneje vozil.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Lillehammer

Šit, meni se ne da vstati. Jaz bi kar ležal. Hej, pustite me na miru. Drrrinn, drrinn, prekleti telefon, drrinn, hej, Jonas, Jonas, hej, a gledaš, zdaj bo vozil Košir, hej, ful je faca, zadnji dan,… olimpijske igre,… Lillehammer,… dve medalji že imamo, zdaj pade še kakšna…

Sranje, kako je meni hudo zjutraj vstati, tega se ne da opisati. Ampak je treba, zadnji slalom je treba videti, drugače me bodo še cel mesec zajebavali, ne daj bog, da še povrh vsega kakšen od naših zmaga, kaj, a nisi gledal?, pa ti si nor!, vosu!, kje pa živiš?…

Se zvlečem pred tv in me kmalu potegne. Po prvi vožnji kaže slabo, v drugi tudi, potem pa začnejo cepci padati že pri drugih vratcih in glej ga klinca, Košir in Kunc zlezeta na tretje in četrto mesto. Uaaaaauuuuuuuuuuuuu!…

Jureta sem spoznal enkrat v ljubljanskem Eldoradu, sva se zmenila, da se morava še kdaj dobiti. Definitivno se morava, sva rekla. Jutri ga moram na vsak način dobiti, da mu čestitam za kolajno.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Muhe

Mariborski pustni žur v Manhattnu je bil nekaj posebnega. Ljudje norijo, pojejo z nami, se zabavajo, maske se razkazujejo… V prvem delu nastopa si z odra dobro ogledamo maske in se v pavzi pomenimo, komu bi dali prvo nagrado. Meni je všeč skupina mladcev, ki so si naredili ogromno kravo iz lepenke, Djuro in Loša pa sta bolj za parček, preoblečen v ogromni muhi. Okej, pa naj bojo muhe.

In gremo spet na oder, in ko oznanimo zmagovalce, začnejo ljudje žvižgati in protestirati. Ampak kaj naj zdaj, kako bi pa bilo videti, če bi se zdaj kar naenkrat premislili in dali nagrado nekomu drugemu, ljudem je bila očitno bolj všeč neka bejba v črni čipki, razgaljenimi joški in z bičem. Nam pa ne, ker smo jo imeli na sumu, da se zvečer nemara kdaj tako obleče tudi kadar ni pust…

V garderobi nas pa napadejo redarji, kako smo mogli tako očitno ogoljufati Mariborčane in dati vespo ljubljanskim maskam! In da je bil Jonas z njimi zmenjen, da so to njegovi prijatelji! Jaz sem mislil, da se mi bo zmešalo! Kakšne ljubljanske maske? Kakšni prijatelji? Noro! In v tistem hipu stopita v garderobo tisti muhi in se prideta zahvalit za nagrado. Meni se je utrgalo. Samo še tega je bilo treba, da nas vidijo, kako se pogovarjamo s temi nesrečnimi muhami, še fotografira naj nas nekdo, pa bojo imeli štajerski tabloidi materiala za cel mesec. Muhe smo takoj nagnali iz garderobe, imejta svojo vespo, le pustita nas na miru, nič jima ni bilo jasno.

Zunaj na dvorišču me je pa že čakala skupina vročekrvnih mladcev, da bojo obračunali z mano. Še sreča, da ni nihče upal prvi napasti, in da so redarji kljub vsemu ohranili trezne glavi in niso dovolili nobenega izpada.

Vsi poklapani smo se potem odpravili v Amadeus, kjer nas je čakala hrana. Še ves večer smo se potem menili o tem, kje smo ga polomili in ali bi ljudje enako reagirali, če bi recimo dali nagrado tisti veliki kravi.

Pri sosednji mizi pa sem prepoznal Bernardo Marovt. Ko je bila pred leti izbrana za miss stare Jugoslavije, sem dol padal ob njenih fotografijah v Startu. Lepa, okej, lepotic je pri nas na tone, Bernarda je pa poleg vsega izžarevala neko posebno eleganco in umirjenost. In je danes še lepša kot prej, v nekaj letih manekenstva in trdega dela v Milanu je pridobila tisto zrelost, ki daje takim lepoticam poseben šarm.

Čeprav je bila v družbi in s spremljevalcem, in čeprav sem bil prepričan, da še ni slišala zame (v Milanu najbrž ne gledajo slovenske televizije), sem se opogumil, se približal njihovi mizi in se predstavil. No, izkazalo se je, da me prav dobro poznajo in smo se potem še nekaj časa pomenkovali o tem in onem. Pa jim nisem hotel prav dolgo težiti in sem se kmalu poslovil.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Odpade

Včeraj je odpadla Klinika na Jesenicah. Ni mi bilo čisto prav, sem pa zato vsaj lahko šel zvečer na koncert. Bajaga je nastopil pred prepolno veliko dvorano v Hali Tivoli. Toliko ljudi v tej dvorani že dolgo ni bilo. Politika gor ali dol, če je ljudem človek všeč, jih prav malo briga ali je Slovenec, Srb ali Bušman.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »