Muhe

Mariborski pustni žur v Manhattnu je bil nekaj posebnega. Ljudje norijo, pojejo z nami, se zabavajo, maske se razkazujejo… V prvem delu nastopa si z odra dobro ogledamo maske in se v pavzi pomenimo, komu bi dali prvo nagrado. Meni je všeč skupina mladcev, ki so si naredili ogromno kravo iz lepenke, Djuro in Loša pa sta bolj za parček, preoblečen v ogromni muhi. Okej, pa naj bojo muhe.

In gremo spet na oder, in ko oznanimo zmagovalce, začnejo ljudje žvižgati in protestirati. Ampak kaj naj zdaj, kako bi pa bilo videti, če bi se zdaj kar naenkrat premislili in dali nagrado nekomu drugemu, ljudem je bila očitno bolj všeč neka bejba v črni čipki, razgaljenimi joški in z bičem. Nam pa ne, ker smo jo imeli na sumu, da se zvečer nemara kdaj tako obleče tudi kadar ni pust…

V garderobi nas pa napadejo redarji, kako smo mogli tako očitno ogoljufati Mariborčane in dati vespo ljubljanskim maskam! In da je bil Jonas z njimi zmenjen, da so to njegovi prijatelji! Jaz sem mislil, da se mi bo zmešalo! Kakšne ljubljanske maske? Kakšni prijatelji? Noro! In v tistem hipu stopita v garderobo tisti muhi in se prideta zahvalit za nagrado. Meni se je utrgalo. Samo še tega je bilo treba, da nas vidijo, kako se pogovarjamo s temi nesrečnimi muhami, še fotografira naj nas nekdo, pa bojo imeli štajerski tabloidi materiala za cel mesec. Muhe smo takoj nagnali iz garderobe, imejta svojo vespo, le pustita nas na miru, nič jima ni bilo jasno.

Zunaj na dvorišču me je pa že čakala skupina vročekrvnih mladcev, da bojo obračunali z mano. Še sreča, da ni nihče upal prvi napasti, in da so redarji kljub vsemu ohranili trezne glavi in niso dovolili nobenega izpada.

Vsi poklapani smo se potem odpravili v Amadeus, kjer nas je čakala hrana. Še ves večer smo se potem menili o tem, kje smo ga polomili in ali bi ljudje enako reagirali, če bi recimo dali nagrado tisti veliki kravi.

Pri sosednji mizi pa sem prepoznal Bernardo Marovt. Ko je bila pred leti izbrana za miss stare Jugoslavije, sem dol padal ob njenih fotografijah v Startu. Lepa, okej, lepotic je pri nas na tone, Bernarda je pa poleg vsega izžarevala neko posebno eleganco in umirjenost. In je danes še lepša kot prej, v nekaj letih manekenstva in trdega dela v Milanu je pridobila tisto zrelost, ki daje takim lepoticam poseben šarm.

Čeprav je bila v družbi in s spremljevalcem, in čeprav sem bil prepričan, da še ni slišala zame (v Milanu najbrž ne gledajo slovenske televizije), sem se opogumil, se približal njihovi mizi in se predstavil. No, izkazalo se je, da me prav dobro poznajo in smo se potem še nekaj časa pomenkovali o tem in onem. Pa jim nisem hotel prav dolgo težiti in sem se kmalu poslovil.

-Jonas

  • Share/Bookmark