Lillehammer

Šit, meni se ne da vstati. Jaz bi kar ležal. Hej, pustite me na miru. Drrrinn, drrinn, prekleti telefon, drrinn, hej, Jonas, Jonas, hej, a gledaš, zdaj bo vozil Košir, hej, ful je faca, zadnji dan,… olimpijske igre,… Lillehammer,… dve medalji že imamo, zdaj pade še kakšna…

Sranje, kako je meni hudo zjutraj vstati, tega se ne da opisati. Ampak je treba, zadnji slalom je treba videti, drugače me bodo še cel mesec zajebavali, ne daj bog, da še povrh vsega kakšen od naših zmaga, kaj, a nisi gledal?, pa ti si nor!, vosu!, kje pa živiš?…

Se zvlečem pred tv in me kmalu potegne. Po prvi vožnji kaže slabo, v drugi tudi, potem pa začnejo cepci padati že pri drugih vratcih in glej ga klinca, Košir in Kunc zlezeta na tretje in četrto mesto. Uaaaaauuuuuuuuuuuuu!…

Jureta sem spoznal enkrat v ljubljanskem Eldoradu, sva se zmenila, da se morava še kdaj dobiti. Definitivno se morava, sva rekla. Jutri ga moram na vsak način dobiti, da mu čestitam za kolajno.

-Jonas

  • Share/Bookmark