Jure Košir

Včeraj šem šel na koncert Nirvane, hala Tivoli je bila polna kot se spodobi. Manjka nam takih koncertov.

Popoldne pred Magistratom pa norija! Komaj sem se prebil skozi množico ljudi, ki so hoteli pozdraviti olimpijce ob prihodu domov, posebej seveda Alenko, Katjo in Jureta. Na odru pa tudi gužva, sami funkcionarji, politiki in fotoreporterji. Utrgani Franci Petek me je prvi opazil in že začel tuliti, naj kar stopim med njih, fešta, žur, zabava, proslava, ludnica, zajebancija…. Daj, ne seri, Francl, ti si totalno zmešan, tebi je dovolj, če ima kdo naslednji mesec rojstni dan, pa bi že kar žural…

Ko sem opazoval vso to slavje, mi je bilo malo žal Mitje Kunca, vsi so ga pozabili, pa je bil le nekaj stotink počasnejši od Jureta… Prav posebej sem mu čestital, stari, dober si! Saj sem tako ali tako vsem. Jure me je bil prav vesel. Sva se takoj zmenila, da ga peljem popoldne skupaj v Mojstrano, da ga malo še tam poserjemo. Okej, ni problema, čeprav imam zvečer oddajo, bomo že kako, saj zdaj je tam pri Jesenicah avtocesta, se hitreje pride.

V Mojstrani pa še večja žurka! Na vhodu v vasico so naju vrgli ven iz avta in sva se morala v kočiji pripeljati v Mojstrano, kjer je bilo zbranih najmanj sedem tisoč ljudi. In spet govorance, petje, podpisovanje… Jaz sem jo kmalu popihal v Ljubljano, se mi je vse skupaj zdelo zelo sumljivo, nekakšne flaše s šnopsom so se prav na gosto bliskale naokrog… Ubogi Jure. Menda prejšnjo noč niso nič spali, ampak so proslavljali, danes pa ne kaže nič drugače. Sam si kriv, stari, bi pa počasneje vozil.

-Jonas

  • Share/Bookmark