Tiskalniki
A mi bo sploh kdo verjel, če rečem, da je moj prvi tiskalnik tiskal tako, da je zažigal papir? Ja, zažigal. Dobesedno. Ne, ne, ne gre za termični tiskalnik s papirjem, občutljivim za toploto, kot pri fax mašinah, jok Fanči; ZX Printer, še ena med genialnostmi strička Sinclaira, je žrl poseben papir iz aluminijaste folije, po katerem je plesala nekakšna električna igla, ki je s kratkim stikom smodila papir. Ki se ga ni dalo kupiti nikjer drugje, kot pri stričku S. Ta je bil res usekan na take pogruntavščine. Se kdo spominja Spectrumove tipkovnice? Tistih čudnih gumic, ki so se ugrezale pod prsti. In kar je najbolj neverjetno, to malo mašinico so ljudje jemali neverjetno resno, softverske hiše pa prodajale celo urejevalnike besedil.
A ja, sem pozabil povedati, da je bil ta smešni papir srebrnkaste barve in da je bil zvit v rolico, široko komaj dvanajst centimetrov. In da je bila horizontalna ločljivost izpisa nikakvih 256 točk, kar je nekako tako, kot da bi s tistim tadebelim flomastrom pisal po znamki za pismo.Kar pa nekaterih mladih piratov s smislom za biznis in prezentacijo ni motilo, da ne bi veselo printali svojih katalogov.
Skratka, bljuz. Bljuz je bil predvsem tisti enkratni občutek, ko ti zmanjka papirja in se moraš odpeljati na konec Tržaške (v Trst) in kakšnemu makaronarju plačevati blazne pare za svitek papirja, ki mu je špagetar nabil ceno le zato, ker se pač nihče drug v Trstu ni spomnil naročiti tega papirja. Potem ti pa tortelinar še nekaj utruja, da se stvar blazno težko dobi in da ga prodaja z izgubo, mater mu lažnivo… Pa še vesel moram biti, da mi na meji niso cariniki skritih deviz pobrali, kaj, a smo že pozabili, da je bilo še do nedavnega prepovedano marke v tujino odnašati, in da če so te dobili, so te na mestu prebičali in vpeli v sramotilni steber…
Fantje, tako ne bo šlo, treba si bo omisliti pravi printer, tak, ki ima iglice in to, in ki pušča sledove na navadnem papirju. Takem, ki se ga dobi v trgovini. Takoj naslednjo soboto že vidiš bedaka (mene) pred izložbo v Trstu, uauuuu, glej tole Seikosho (točno oznako modela sem že pozabil, nekaj takega kot GP 50S, se mi zdi), lušten mali printerček, pa na navaden papir dela, pa nobenega vmesnika ne potrebuje, pa nobenega drajverja, naravnost na spectruma jo priklopiš in dela… Enako kot ZX Printer, le da piše po navadnem papirju! Cena? Ajs,… hmmm… klinc… torej… (to so bili še moji predpiratski časi, jugodinar je pa bolj švohotno kotiral…), no, saj… ah, malo denarja, malo muzike, ne?, ja, jebi ga, kamor gre bik, naj gre pa še štrik, daj, pizzojedec tržaški, daj sem ta printer, tu imaš lire, da bi se vsaj zadavil z njimi…
Kaj pa zdaj? Lire so šle, dinarjev tudi ni več, misel na carinike ob povratku v domovino mi pa ne privabi smehljaja na lice. Kaj zdaj? Carinik je carinik, dolgolasi tipi v kavbojkah in z nekimi čudnimi torbami na ramenih jim grejo pa še posebej na jetra. V takih situacijah mi vedno pridejo na misel nesmrtne besede velikega poeta: “Cariniče, crko da bog da!”
Samo ena rešitev je, takoj na telefon, Irena, halo, a si ti?, ja, smo prišli malo na obisk v Trst, ja, pa drgač?, kako si kaj, ja, seveda, ja,… ja,… ne, ne,… vse v redu,… grem malo v šoping,… ne, ne,… ni treba,… kaj?… ne, ne,… nikakor,… ne pride v poštev,… zelo si prijazna, ampak res ni treba,… kje pa,… je, vem, da imaš italijanski potni list,… ne, ne, res ne,… nisem nič takega kupil,… kaj?,… a ja,… saj,… aha,… okej,… tako – tako,… vreme je bolj švoh, bo pa baje jutri lepše,… hej,… o, sranje,… zdaj sem se spomnil,… pravzaprav,… ne, nič,… nič,… pozabi,… aha,… ne, tega te pa res ne morem prositi,… ne, res ne,… kaj res?… če ti tako praviš,… prav,… je, en printer za računalnik,… no prav,… se dobiva pri fontani,… okej,… ciao…
In Irena pokliče svojega frajerja, ki ima avto in je sploh pravi taljanček, si, si, skuzi, kome sta?, ti pjačono li spageti?, dove vai sinjorina, tipček lepo butne printer v prtljažnik in se zapelje čez mejo brez problema… Tako se to dela, fantje moji, še ena zmaga tajnega agenta ZX Džonzija…
-Jonas
