Arhiv za mesec Marec, 1994

Tiskalniki

A mi bo sploh kdo verjel, če rečem, da je moj prvi tiskalnik tiskal tako, da je zažigal papir? Ja, zažigal. Dobesedno. Ne, ne, ne gre za termični tiskalnik s papirjem, občutljivim za toploto, kot pri fax mašinah, jok Fanči; ZX Printer, še ena med genialnostmi strička Sinclaira, je žrl poseben papir iz aluminijaste folije, po katerem je plesala nekakšna električna igla, ki je s kratkim stikom smodila papir. Ki se ga ni dalo kupiti nikjer drugje, kot pri stričku S. Ta je bil res usekan na take pogruntavščine. Se kdo spominja Spectrumove tipkovnice? Tistih čudnih gumic, ki so se ugrezale pod prsti. In kar je najbolj neverjetno, to malo mašinico so ljudje jemali neverjetno resno, softverske hiše pa prodajale celo urejevalnike besedil.

A ja, sem pozabil povedati, da je bil ta smešni papir srebrnkaste barve in da je bil zvit v rolico, široko komaj dvanajst centimetrov. In da je bila horizontalna ločljivost izpisa nikakvih 256 točk, kar je nekako tako, kot da bi s tistim tadebelim flomastrom pisal po znamki za pismo.Kar pa nekaterih mladih piratov s smislom za biznis in prezentacijo ni motilo, da ne bi veselo printali svojih katalogov.

Skratka, bljuz. Bljuz je bil predvsem tisti enkratni občutek, ko ti zmanjka papirja in se moraš odpeljati na konec Tržaške (v Trst) in kakšnemu makaronarju plačevati blazne pare za svitek papirja, ki mu je špagetar nabil ceno le zato, ker se pač nihče drug v Trstu ni spomnil naročiti tega papirja. Potem ti pa tortelinar še nekaj utruja, da se stvar blazno težko dobi in da ga prodaja z izgubo, mater mu lažnivo… Pa še vesel moram biti, da mi na meji niso cariniki skritih deviz pobrali, kaj, a smo že pozabili, da je bilo še do nedavnega prepovedano marke v tujino odnašati, in da če so te dobili, so te na mestu prebičali in vpeli v sramotilni steber…

Fantje, tako ne bo šlo, treba si bo omisliti pravi printer, tak, ki ima iglice in to, in ki pušča sledove na navadnem papirju. Takem, ki se ga dobi v trgovini. Takoj naslednjo soboto že vidiš bedaka (mene) pred izložbo v Trstu, uauuuu, glej tole Seikosho (točno oznako modela sem že pozabil, nekaj takega kot GP 50S, se mi zdi), lušten mali printerček, pa na navaden papir dela, pa nobenega vmesnika ne potrebuje, pa nobenega drajverja, naravnost na spectruma jo priklopiš in dela… Enako kot ZX Printer, le da piše po navadnem papirju! Cena? Ajs,… hmmm… klinc… torej… (to so bili še moji predpiratski časi, jugodinar je pa bolj švohotno kotiral…), no, saj… ah, malo denarja, malo muzike, ne?, ja, jebi ga, kamor gre bik, naj gre pa še štrik, daj, pizzojedec tržaški, daj sem ta printer, tu imaš lire, da bi se vsaj zadavil z njimi…

Kaj pa zdaj? Lire so šle, dinarjev tudi ni več, misel na carinike ob povratku v domovino mi pa ne privabi smehljaja na lice. Kaj zdaj? Carinik je carinik, dolgolasi tipi v kavbojkah in z nekimi čudnimi torbami na ramenih jim grejo pa še posebej na jetra. V takih situacijah mi vedno pridejo na misel nesmrtne besede velikega poeta: “Cariniče, crko da bog da!”

Samo ena rešitev je, takoj na telefon, Irena, halo, a si ti?, ja, smo prišli malo na obisk v Trst, ja, pa drgač?, kako si kaj, ja, seveda, ja,… ja,… ne, ne,… vse v redu,… grem malo v šoping,… ne, ne,… ni treba,… kaj?… ne, ne,… nikakor,… ne pride v poštev,… zelo si prijazna, ampak res ni treba,… kje pa,… je, vem, da imaš italijanski potni list,… ne, ne, res ne,… nisem nič takega kupil,… kaj?,… a ja,… saj,… aha,… okej,… tako – tako,… vreme je bolj švoh, bo pa baje jutri lepše,… hej,… o, sranje,… zdaj sem se spomnil,… pravzaprav,… ne, nič,… nič,… pozabi,… aha,… ne, tega te pa res ne morem prositi,… ne, res ne,… kaj res?… če ti tako praviš,… prav,… je, en printer za računalnik,… no prav,… se dobiva pri fontani,… okej,… ciao…

In Irena pokliče svojega frajerja, ki ima avto in je sploh pravi taljanček, si, si, skuzi, kome sta?, ti pjačono li spageti?, dove vai sinjorina, tipček lepo butne printer v prtljažnik in se zapelje čez mejo brez problema… Tako se to dela, fantje moji, še ena zmaga tajnega agenta ZX Džonzija…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Miša je vsega navajena

Z Mišo Molk sem posedal v televizijskem šminkeraju… Pred snemanjem oddaje Avto Magazin se je še morala urediti, pa je nobena maskerka ni hotela vzeti, ker se je baje nekje izgubil nalog… In tako maskerke sedijo v sosednji sobi, Miša pa se sama maže in debatira z mano. Prva dama televizije! In je takšnih neumnosti že krepko navajena, prav občudujem jo, kako ohranja mirno kri. Če bi meni katera zinila kaj takega, bi v trenutku razmetal vse šminke po tleh in še kaj razbil… Tole televizijo bo definitivno vzel hudič. In to kmalu.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Pirat

Pirati, ja… Ej, stari, to so bili cajti, ko je bil na Gornjem trgu v Ljubljani še ob sobotah bolšji trg, dobro smo ga srali… Jebenti, spomnim se, da sem enkrat čisto slučajno šetal po bolšjaku in videl neke mulce, kako so prodajali programe za spectruma na kasetah. In so se mi takoj začeli vrteti dolarji v očeh.

In sem že naslednjo soboto ob šestih zjutraj stal na bolšjaku in prodajal kasete s programi. In sem se kmalu spoprijateljil še z Maticem, ki je začenjal s tem poslom. Kmalu namreč ugotoviš, da sam ne moreš nič, kajti dobivati je treba najnovejše programe, z izmenjavo pa nikoli ni problema. Že čez nekaj tednov smo vohali prijeten vonj cekina. Ampak, jebi ga, ko enkrat zavohaš denar, ti ga ni nikoli dovolj. In sem začel razmišljati o tem.

Problem je bil seveda predvsem v tem, kako prehiteti konkurenco, ki je je bilo zmeraj več. O seveda, o, pa ja, treba se je tržno obnašati, brez tega ni nič. Okej, torej, treba je, prvič, nekje dobiti boljše kasete, kot jih ima konkurenca, pa ne predrage, drugič, kasetam je treba narediti privlačnejše ovitke, tretjič, zmanjšati je treba čas, ki ga porabiš za presnemavanje kaset (takrat smo, poštenjaki, to počeli še naravnost iz računalnika, da je bila kvaliteta posnetkov čim boljša).

No, kasete smo našli v neki trgovinici v Trstu, kjer nam je lastnik dal dober popust, če smo jih nakupili vsaj deset paketov. TDK, jasno! Super! Konkurenca bo pozelenela! Sranje je bilo samo v tem, da jih je bilo treba voziti iz Trsta in je bila vmes še hudo zajebana Jugo carina. Da niti ne govorim o tem, da ni imel nihče izpita, kaj šele avta. Tako da se je bilo treba zlagati Matičevi mami (Matic je takrat gusaril pod imenom SatanSoft), da nama je posodila star polski fiat.

In sva pičila proti Trstu vsak teden kar po stari cesti na Primorsko, kdo bo pa plačeval za avtocesto, ne bodi nor! In je bilo dogodivščin na pretek. Recimo takrat, ko je bil policaj na meji tečen in je hotel videti vozniško, kaj?, joj, kje pa jo imam?, ah, oprostite, zgleda da sem jo pozabil doma, kaj?, a v računalniku me tudi ni?, ja kako pa to?, mogoče zato, ker sem šele prejšnji mesec naredil izpit in me še niso vpisali?, a da takoj vpišejo?, ja potem mora biti pa nekaj narobe, ja, hvala lepa, ja, ja, bom jutri šel takoj na Mačkovo in preveril, hvala lepa, na svidenje, gospod policaj…

Naslednjega dne so pa kavboji prinoreli na vrata in spraševali, kaj sem počel brez izpita v Italiji in zakaj sem se lagal uradni osebi, da je to kaznivo, bla, bla, bla… Sodniku za prekrške so me prijavili, ta je čez kakšnih šest mesecev poslal položnico s kaznijo, lepo sem se potuhnil in počakal, da so začeli prihajati opomini, ko pa so začeli po kakšnem letu groziti z zaporno kaznijo, sem pa skesano šel na pošto in plačal. Kakšnih deset ali dvanajst nemških mark. Ne smete namreč pozabiti, da so bili to časi prijazne inflacije, ki je tovrstne dinarčke kar požrla. V tistih časih se ni splačalo biti pošten. Danes imajo pa tudi policaji in sodniki računalnike, zadnjič sem narobe parkiral na Miklošičevi, sta bila že čez dve uri dva policaja na vratih, da me odpeljeta na Povšetovo…

Na italijanski strani je bilo pa treba bolj paziti. Enkrat so naju začopatili karabinjerji, z njimi pa ni bilo šale, lire iz žepov, ali pa zaplemba avtomobila. Tistega dne so naju kasete drago stale. Izgubo je treba nadoknaditi, kupci na bolšjaku so se pa čudili novim cenam.

In enkrat naju je avto pri Postojni začel strašiti z lučko za bencin. Ura devet zvečer, na stari cesti pa nobene odprte pumpe. Je zelo slabo za živce, kadar voziš tuj avto na rezervi in ne veš koliko sape še imaš. V moji makini točno vem, da se lahko pripeljem še do Maribora, ko se pokaže napis RESERVE, ko pa se pojavita besedici LOW RANGE moram pa že gledati, kje bom ustavil in se sprehodil s kantico. No, avtek je nekako zdržal do doma, midva pa bolj slabo.

Tiste čase se je moja delovna soba zelo spremenila. S gusarjenjem smo služili bajne vsote in treba je bilo modernizirati opremo. Najprej barvni monitor, pa soliden tiskalnik za tiskanje privlačnejših ovitkov za kasete (Star NL-10 je bil zakon), pa pet ali šest kasetofonov, povezanih v verigo, da je šlo presnemavanje hitreje od rok. Direktno iz računalnika nismo več snemali, jebeš kvaliteto, važna je kvantiteta.

Konkurence je bilo zmeraj več, ampak je tudi tržišče raslo. Ljudje so kupovali spectrume na veliko, mularija pa se je vsake igrice tako hitro naveličala, da ji je bilo treba vedno znova dostavljati nove. In mi smo jih imeli. Iz Anglije, Trsta in Zagreba smo dobivali originale, razbijali zaščite in jih pošiljali nazaj. Naši hekerji so bili v tem najboljši. Pa tudi tega kmalu ni bilo več treba, ker so se na trgu pojavili novi hardverski pripomočki za razbijanje zaščit.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Instant modna revija

Včeraj sem, sam ne vem kako, zašel na neko modno revijo ljubljanskih butikov v Babilon. Bilo je kar v redu, čeprav po navadi nisem ljubitelj takih prireditev. Modne revije v diskotekah so skoraj zmeraj tak poden, da ni za povedat. Človek, ki ne pozna slovenske modne in manekenske scene, si misli… kaj vem, kaj si misli, vem samo to, da ga ponavadi zmeraj nategnejo! Če greste na kakšno modno revijo v lokalno diskoteko, a mislite, da boste tam videli kakšen zanimiv modni trend ali pa si boste lahko ustvarili kakšno približno predstavo o tem, kaj se bo letos v naslednji sezoni nosilo? Ha, ha, ha, he, he, hi, ho, ha, ho, ho, hi, he, he, he,… naivnež!Naj vam lepo razložim, kako stvar pravzaprav zgleda… Nekdo ima denimo manekensko skupino. Seveda, manekenske skupine so kaj različne, je treba kar takoj povedati, da kvaliteta silno niha, pri nas najdeš vse živo, od prekrasnih lepotic s prirojeno eleganco, pa do popolnih amaterk s preširokimi ritmi. Nekatere punce imajo opravljen kakšen tečaj, kjer jih učijo hoje (kar je včasih še največje sranje, ker se potem vse na totalno enak, nenaraven, plastičen način obračajo in postavljajo v tisto smešno kvazi-manekensko pozo s skrčeno nogico… Bljak!), ličenja, friziranja…No, in potem vodja skupine telefonira lokalnim trgovinicam s cunjami in jim pove, da bo imel tega in tega dne v tej in tej diskoteki modno revijo, halo?… ali bi hoteli predstaviti svoje obleke?… Trenirke? Ni problema, navsezadnje so tudi trenirke stvar modnega stila… okej, cena za reklamo na reviji je par sto mark, saj ni veliko, kajne,… ja, hvala, z vami je pa vedno lepo posle sklepati,… Halo?… Frenk?… Poslušaj, v sredo imam revijo, rabim čevlje… Zate par sto mark… Zmenjeno!… Halo? Kozmetika Šminkoliz? Imamo modno revijo tamintam, če vas zanima, lahko pridete namazat punce, bomo med revijo posebej povedali, kdo je punce šminkal,… cena?, malenkost, par sto mark… Halo, dober, dan, diskoteka Guzibar? Ja, ali vas zanima modna revija tega in tega dne, ja, imamo zanimive stvari, spodnje perilo tudi, to zmeraj privabi ljudi, gotovo bo dober obisk, lahko zaračunate konzumacijo,… ja… v sredo… par sto mark… Halo?… Petra?… Daj, zberi punce… v sredo,… Guzibar… po petdeset mark,… okej, zrihtaj jih vsaj pet, pa jih dobiš še petdeset povrhu,… prav,… jasno, tebi ne bo treba nositi spodnjega perila,… ja, in prva si izbereš obleke,… kaj?… zakaj noče?… Jo bom jaz poklical,… adijo… Halo? Dober večer, je Maja doma?… Ji lahko sporočite, da ima v sredo revija v Guzibaru?… Noseča?… Od kdaj pa?… ja… ja… oprostite… Halo? Gostilna Žabogriz?… Imamo modno revijo in imamo super idejo… Med gledalci bi izžrebali srečnega dobitnika večerje v vašem lokalu… Ja, voditelj bo vsaj trikrat omenil sponzorja… Par sto mark… Halo?… Mesarija Gnjatić?… Vas zanima sponzoriranje revije v Guzibaru… Par sto mark… Halo?… Gospod Izmet Fekali? Bi sponzorirali?… Par sto mark pa še slaščičarne vam nocoj ne razbijemo… Par sto mark… Halo?… Gospod Jonas?… Veste, imamo v sredo modno revijo v diskoteki Guzibar,… bi nas zanimalo, če bi jo bili pripravljeni voditi… ja… koliko?… netto?… plus potni stroški?… ja, veste, smo bolj razmišljali o par sto markah,… halo?… halo?… lej ga prasca, odložil je…

No, v bilo je kar okej. Povprečne obleke, solidne manekenke… Mi pa gre pa ena med njimi tako na jetra, ker se nosi, kot da bi zlata jajca valila… Fuj, ni slabšega, kot pa naduta baba z vzvišenim pogledom, ki si misli, da bi si vsak moški obril jajca, če bi jo lahko položil… Ma ne dotaknem se je niti z rokavicami!

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »