Arhiv za mesec April, 1994

Val Thorens

Jutri grem v Val Thorens s Kompasovci za en teden, ful so frajerji, imajo smisel za biznis, vejo, da ni zadosti, če ljudi pripelješ v Francijo, jim daš smučarske karte in adijo. Jih je treba tudi zvečer zabavati, jim organizirati ples, čuvati otroke, narediti kakšen srečelov, tu in tam dati kakšno malenkost zastonj, povabiti še kakšno znano osebnost, da lahko otroci potem pripovedujejo, kako so smučali s Koširjem in Matejo… Že deset let nisem smučal, ko sem šel na AGRFT, nas niso pustili, potem sem pa čisto pozabil na ta šport. Kompasovci so mi obljubili pancarje in smučke, če se polomim, pa tudi prav, naj gre vse k hudiču…

-Jonas

  • Share/Bookmark

David Letterman

Gledam tegale Davida Lettermana na satelitskih programih, od hudiča je. Njegov Late Show je eden najbolj gledanih v Ameriki, zadnjič sem bral njegov intervju v Playboyu (ja, res je, še vedno ga rad kdaj prelistam, čeprav se ob tem že dolgo več ne vdajam rekreaciji zapestja, naj mi bo prosim odpuščeno,…), Letterman je neznosno duhovit in razgledan človek s presenetljivo ostrim čutom za navihano zajedljivost, ki pa nikoli ne prestopi meje korektnosti. Predvsem pa svoje goste (morda le na videz, pa vseeno) tako do konca občuduje, da jih mora hočeš nočeš občudovati tudi gledalec. Odlično! Deset pik mu dam. Njegovemu konkurentu na NBC Jayu Lenu (enaka oddaja, enaka scenografija, enak koncept, podobni štosi…) pa dam osem pik. Je tudi odličen, me pa tu in tam vsake toliko časa nekaj zmoti, sam ne vem kaj.

In se seveda takoj začnejo kar same vsiljevati primerjave z našim zabavnim programom na slovenski tv (že vidim Mitota, kako zdajle skače v luft, ampak bom vseeno riskiral in zapisal, kaj si mislim, klinc, če je požrl tistega Titota, bo pa tudi tole…). V zgradbi na Kolodvorski 2-4 se namreč sila nerad zadržujem, ponavadi pridem le eno uro pred oddajo, potem pa takoj zginem. Ali pa če sem čez dan kaj lačen, pa mi zadiši hrana iz tv menze, tam so kuharji in kuharice super prijazne, zmeraj mi dajo malo več (čeprav ga zadnje čase malo preveč serjejo z mikrovalovno pečico, so postali komot…). No, skratka, kadar pa je že sila in se znajdem tam, recimo kadar čakam na kakšen zmenek ali sestanek, pa grem zmeraj kam špijonirat v kakšen studio, kjer snemajo… Recimo Ona in On, ali pa Tok Tok, Videonoč…

In opazujem in se učim. Kako poteka snemanje, kdo kje kaj zajebe, kje se jim kaj dobrega posreči, kaj bi bilo pa tu in tu dobro narediti (si mislim), hm, to bi pa jaz raje drugače naredil, hm, ali ne bi bilo dobro, če bi tole takole, tisto pa takole… Saj poznate tisti občutek, ko gledaš koga drugega kaj početi, pa si sam prepričan, da bi ti to sam stokrat bolje naredil in da itak noben nima pojma, razen tebe, genialca (tako so si v naši ulici fotri zmeraj kar trgali orodje iz rok, kadar je kdo recimo kaj šraufal po avtu, ali pa kadar so kje pekli na žaru, to je bilo šele sranje, Jože, ali si kaj solil, a česen si dal, Francl?, hej, Bine, a veš da čevapčiči bolje ratajo, če jih prej pes poščije?…).

No, kadar takole ves pameten opazujem kakšno snemanje, me ponavadi moti predvsem tole. Kako hudiča boš pri neki zabavni oddaji naredil kakšno vzdušje, če pa je v studiu komaj kakšnih trideset ali štirideset gledalcev, ki vsake toliko časa zdolgočaseno zaploskajo? Če pa snemanje ene take oddaje traja praviloma vsaj en dan! Zakaj pa?, dragi bralci in bralke, vas vprašam, kaj menite, zakaj se take oddaje snemajo po cel dan, ali kdo ve odgovor na to zamotano vprašanje (in da ne bom zmeraj videl enih in istih rok v zraku, prosim lepo)? Ja seveda zato, ker se vsi tako na vso moč trudijo, da bi bile oddaje brez napake, da ja kdo ni kdaj pogledal v napačno kamero, ali pa da se ni slučajno zgodilo, da je voditeljici padel kodrček na čelo, joj, rekla sem preširok vokal, a gremo lahko še enkrat,… In oddaje morajo imeti čimbolj razgibano scenografijo in kostumografijo, za naslednjo igro se morajo gostje preobleči, bomo počakali dvajset minut, ne, ne, ne, je prekratka pavza, ostanite na svojih mestih, nobeden ne sme ven na hodnik, kdo bo pa potem vse skupaj spet zbiral…

In tako tistih štirideset srečnežev (ki so pa tudi zvečine zmeraj isti) čepi pod vročimi reflektorji po ves dan in je na koncu pravi čudež, da sploh še imajo toliko moči da iz sebe iztisnejo kakšen klap klap klap.

A ne bi bilo pametneje porabiti kakšnih deset ur za vaje, potem pa zvečer nabasati gledalce v studio (in če rečem nabasati, potem res mislim nabasati, ne pa da ti posedejo gledalce malo bolj narazen po klopi, da jih več zgleda), prižgati luči in gremo. Kar bo, pa bo. Če bo pa kakšen kiks, se mu bomo pa skupaj smejali, a je prav? Klinc gleda perfekcionizem, če mi še kdaj kakšen moj nastop prekine preveč pedanten režiser z besedami “Stoj, gremo še enkrat, Jonas, za trenutek se je videl kabel od mikrofona, gremo še enkrat…”, ej, prisežem, da bom kar pred vsemi odpel zadrgo, dvignil nogo in ga poscal po nogi!

Dosti mi je tega, dajte mi oddajo, v kateri se bo voditelj desetkrat zmotil, kjer se bo podrla scenografija, kjer se bodo gostu raztrgale hlače na riti, kjer bojo vsi mikrofoni naenkrat pocrkali in naj bo kot da bi gledal ribe v akvariju, samo da bo zadeva sproščena!!!

-Jonas

  • Share/Bookmark

Bojan Adamič

Mojster me nekaj vabi, naj pomagam pri vodenju neke prireditve. Med najinim pomenkom ga skorajda ne poslušam, ampak mi misli kar bežijo, ko ga gledam, pri teh letih (82), pa še vedno tako poln energije. Pravi, da ne mara improvizacije. In mi vrže v roke nekaj popisanih papirjev, celotna prireditev vnaprej predvidena, kje bo kdo prišel na oder, ali bo sedel ali stal, pri katerem mikrofonu bo kdo, kdo bo kaj zapel, kdo kaj zrecitiral… Osupljivo. Da se mu ljubi. Je pa težko delati s takim človekom, ki od sebe toliko zahteva, avtomatično se moraš tudi ti potruditi, da ga dohajaš. Vsaka, čast, mojster, vsaka čast!…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Stota Klinika

Stota predstava Klinike Tivoli v Mestnem gledališču ljubljanskem. Za to priložnost smo jo še posebej podaljšali. Publika se je od utrujenosti in smeha kar opotekala ob koncu predstave, kot da bi jo kdo s kolom po glavi. Stota predstava v enem letu! Absolutni rekord v slovenskem gledališču!

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »