Arhiv za mesec Maj, 1994

Navzdol

Vsi me prepričujejo v nasprotno, meni se pa zdi Videošpon iz dneva v dan slabši. Ne morem zgruntati, ali sem postal sčasoma vse bolj neizprosen do samega sebe, ali mi res zmanjkuje idej, postajam razvajen, len, neduhovit, otopel, brez prave energije, izgubljam občutek za mero, okus, dinamiko…Narediti bo treba en velik žur z vsemi sodelavci oddaje in prijatelji, kje zunaj, na kakšnem pikniku recimo, in se pogovarjati pozno v noč, stresati ideje, šale in neumnosti, jih nametati na kup in potem iz vsega tega izluščiti kaj dobrega. Ni hudič, da se ne bi kaj našlo… Če pa ne, naj gre pa vse skupaj k hudiču, navsezadnje lahko pa tudi burek prodajam…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Djurov rojstni dan

Klinike imamo že čez glavo. No, saj ne, da bi nam jo bilo odveč igrati, je pa res, da te po dve predstavi na dan ubijeta. Pa še vedno je mesec dni vnaprej vse razprodano, v Mestnem gledališču pa komaj najdejo kakšen prost termin, saj morajo igrati tudi svoje redne predstave, odigrati vse abonmaje, pa še kakšno gostovanje iz drugih teatrov… Potem nam pa ne ostane drugega, kot da igramo po dve na dan. Tri dni zapored.Danes je imel MGL tristoto predstavo v sezoni! Pa sezoni niti še ne bo kmalu konec! Hej, ljudje, a se zavedate, da ima leto samo 365 dni? Pa da v gledališču potekajo tudi vaje za nove predstave, za vsako povprečno po dva meseca?Djuro je imel danes rojstni dan, kupil sem mu darilce in ga sklenil z njim presenetiti na odru, da bo ratal iz tega kak dober štos, kaka nova zafrkancija. Že vem, si mislim, s publiko mu bomo zapeli tisto “happy birthday to you…”, potem ga malo podražim, kako je že star in to, on bo že kaj nazaj rekel, he, he, he, ful bo štosno… In si res pripravim paketek na sceni in ga takoj v prvem prizoru potegnem izza hrbta ter se režim, kako sem ga presenetil in se že pripravim na kakšen besedni dvoboj, kot po navadi. Djuro pa nič. Odpre tisti paket, ful mu rata nerodno, ne ve, kaj naj reče, skorajda mu stopijo solze v oči, objame me in tiho reče hvala, vse skupaj rata tako čudno, da mi v hipu postane žal… Kajpak, bebec neumni, niti pomislil nisem, da bi mu lahko postalo nerodno, seveda, tako kot vsakemu človeku, ki dobi darilo in ne ve, kako bi se zahvalil. Saj me ne more zdaj nekaj nazaj zajebavati, ko pa sem mu ravnokar za rojstni dan kupil uro… Pa še ful mu je všeč…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Aerosmith v Gradcu

Že ves dan me folk sprašuje, kako je bilo na Aerosmithih v Gradcu, ker sem bil pač bedak tako nepreviden, da sem v Videošponu celotni Sloveniji razbobnal, da grem na koncert. Ki je bil pa bolj tako – tako. Aerosmithi so prvovrsten rokenrol bend, kadarkoli zaslišiš kakšen njihov hit, začneš podzavestno tapkati z nogo – kar je zame tisti najzanesljivejši test za dober štiklc. Ampak na koncert sem šel pa bolj zaradi predskupine Extreme, kjer šopa eden zame najboljših kitaristov sveta, Nuno Bettencourt.

Špil je bil v nekem ogromnem šotoru zunaj mesta, za karte ni problem, ker je za redarsko službo na koncertu zadolžen moj stari frend iz Gradca Luigi. Koncert se začne ob osmih, piše na plakatih, okej, da se prerinem v ospredje pridem že ob sedmih, vreme je nekam kislo, a še zmeraj znosno, pred šotorom se še malo pogovarjamo o tem in onem, od znotraj se sliši bobnenje, najbrž kakšen avstrijski bend ogreva publiko, no, ob kakih pol osmih se pa odpravimo noter, se razgledamo okoli, pogledamo malo na oder…

In me skoraj zadane kap! Na odru že pol ure šibajo Extreme, jaz pa medtem špilam turista na parkirišču! Bebec smotan! In sem tako ujel samo zadnja dva komada. Kajpak, gospoda rokerji so že stari, so hitro zmatrani, se jim ne da bljuziti po odru do polnoči. Aerosmithi nastopijo ob osmih in gredo ob desetih spat, kaj pa mislite. Da bi počakali vsaj toliko, da bo tema, da se bojo svetlobni efekti bolje videli? Kje pa! So pa vsaj šopali, kot se za njih spodobi, le ozvočenje ni bilo bogve kaj.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Steve Davis v Ljubljani

Halo, Jonas, stari, kako si kaj, hej, a si slišal, Steve Davis pride v Cankarjev dom, menda bo odšpilal en dvoboj z nekim Avstrijcem, a boš šel gledat, stari, ha?, a gremo skupaj?…

Televizija me je razvadila. Še dandanes mi mati včasih razlagajo, kako so v šestdesetih letih nekega večera v Hali Tivoli čakali legendarnega Louisa Armstronga celih šest ur (zaradi nekakšne zamude letala), da je prišel in odšpilal s svojim orkestrom; pa starejši kolegi mi pripovedujejo, kako so mesec dni šparali za koncert Zappe, pa kako je v Zagrebu gostoval Laurence Olivier s Titom Andronikom (in kako se je Vivien Leigh dajala dol s zagrebškimi taksisti), itd., itd…

TV mi je pa prinesla vse svetovne zvezde domov. Koncert Guns N’ Roses? Ja, ja, včeraj sem ga gledal, je bil posnetek iz Pariza. Pavarotti? Pizda, se je zredil! Senna? Kva se je raspiču učeri, ej, s fulom, ne me jebat, a s’ vidu to, stari? Al Pacino? Carlito’s Way že imajo v nekaterih videotekah, jutri si grem sposodit!

In kot da vsa ta magija zvezdništva nekako bledi, v torek menda igrajo Aerosmithi v Gradcu, pa Extreme bojo predskupina, hmmmm, ah, saj jih vsak dan gledam na MTV, v Avstrijo se mi pa samo zaradi njih ne da, sem bil ravno predvčerajšnjim v Trstu in sem kupil maskarpone, baterije za fotoaparat in vzvratno ogledalo za avto, trenutno ne rabim ničesar…

Jeba. Klinc gleda televizijo, odkar ima lahko že vsak blefer oddajo na malih ekranih in zajebava folk v glavo, televizije ne jebem več! In odkar sem skorajda naključno zašel na koncert Nirvane v Tivoliju, dva tedna zatem pa ti gnida gre in si požene kroglo v glavo (in se sedaj seveda lahko hvalim, da sem videl Cobaina v živo tik pred smrtjo), grem gledat v živo vsakogar, ki kaj pomeni na tem svetu, če je le mogoče! Sem videl Princa v Münchnu, porkamadona, meni so šli mravljinci po kosteh, sem videl McLaughlina v Cankarju, sem videl Bernsteina, Weather Report, Nicka Cavea, Lesterja Bowieja, Talking Heads, Dire Straits, Sun Raja, Bijelo Dugme, Defunkt, enkrat sem se rokoval z Auerjem, vam povem, ni ga večjega filinga, kot če vidiš velike zvezde v živo. In zato sem šel v Cankarjev dom gledat Steva Davisa. Aja, za nepoučene. Steve Davis igra snooker. Angleško vrsto biljarda. Aja. Steve Davis je svetovni prvak v snookerju. In to nekajkratni. Legenda. Težka faca. Biljardna mašina. Ubitačna biljardna mašina. V smislu nimaššansedagazmagašpačeseuserješ!

Rad igram biljard. Resnično, brez šale, dejansko, definitivno, faktično, rad igram biljard. In ga tudi gledam, če je le kje priložnost videti koga, ki zadevo obvlada, kakšnega evropskega ali svetovnega prvaka denimo, da je kaj videti, da se oko napase lepih potez in duša nasiti tistega vzvišenega občutka, ah, kaj ni lepo gledati mojstra pri svojem delu, bravostivdejvisajlavju.

Ampak Stivdejvis igra snooker. To je tista zajebana vrsta biljarda, ki je pri nas ni. Ne, je ni! V vsej Sloveniji ni niti ene (ponavljam: niti ene) mize za angleški snooker, pa čeprav vas bodo neki tipi iz Logatca hoteli prepričati, da oni jo pa imajo, ne verjemite jim, tista njihova miza je premajhna, oh yes baby, tista miza je za otroke in s snookerjem nima nobene zveze. To je podobno, kot da bi hoteli igrati recimo tenis na mizi za ping pong. Ne gre! Miza za snooker mora biti namreč dolga natanko dvanajst čevljev (brzi izračun: 12 krat 308 milimetrov znese natanko približno tri metre in sedemdeset centimetrov). Uauuuu! A si sploh predstavljate, kako ogromna je takšna miza? Saj ste kdaj igrali biljard v kakšni beznici, tistega na žetone? No, če štiri takšne mize zložite skupaj, boste dobili približno površino ene mize za snooker. In kaj to pomeni? To pomeni, da so tile snookerski profiji a la Davis totalni norci, saj ti na tako ogromni površini zadevajo krogle v luknje s takšno natančnostjo, da postane Rajmond Debevec nervozen, če v torek zvečer pomotoma prestavi na Eurosport, kjer vrtijo posnetke iz evropske snooker lige.

Pravila snookerja so v osnovi sila preprosta. Na mizi je petnajst rdečih krogel, vsaka je vredna eno točko, in še šest barvnih krogel, ki pa imajo naslednje vrednosti: rumena dve točki, zelena tri, rjava štiri, modra pet, rožnata šest in črna sedem. In dobiš toliko točk, kolikor jih potopiš. Torej je najbolje pospraviti črno, kajneda? Okej, res je, ampak tu pa pride na vrsto komplikacija v pravilih – da ti sodnik dovoli pospraviti eno od barvnih krogel, moraš najprej pospraviti eno rdečo, jasno? Najprej eno rdečo (za kar dobiš eno točko), potem pa eno barvasto (če je to črna, dobiš še sedem pik). In potem še eno rdečo in spet eno barvasto. Ker pa je barvastih samo šest, se sodnik potrudi in jih vrača nazaj na igralno površino, da igre ne bi bilo prehitro konec. Rdečih pa ne vrača. Tako ali tako jih je preveč na mizi in delajo gnečo. Igre je torej konec ko zmanjka rdečih krogel in sodnik neha vračati tudi barvaste krogle, ki jim mora zdaj igralec pospraviti po vrsti, od rumene pa do črne. Kdor ima ob koncu več točk, je zmagovalec.

Ha, ampak igralec lahko nabira točke tudi drugače. Če uspe nasprotniku skriti belo žogico (s katero se, sem pozabil povedati, lahko bi sicer v računalniku šel malo nazaj in vstavil to opombo nekam na začetek razlage pravil, pa se mi to ne zdi pošteno, aviditekakšnapoštenjačinasem, torej, s katero se vse druge krogle zbija v luknje), tako da če nasprotnik ob naslednjem udarcu popolnoma zgreši rdeče krogle (se jih niti ne dotakne), dobi za nagrado, ker je nasprotnika potisnil v drek, širi točke v plus. Da skrajšam, za vsak prekršek nasprotnika profitiraš. Zato boste včasih videli na satelitih neskončno dolgočasno skrivanje bele krogle, medtem ko poznavalsko občinstvo navdušeno ploska (nekaj vrstic višje sem zapisal, da rad igram in gledam biljard, kar pa še ne pomeni, da se to nanaša tudi na snooker, uganili ste, snooker mi gre v bistvu na jetra).

In kako je igral Steve Davis v Cankarjevem domu? Tako kot se zanj spodobi. Tistega Avstrijca je razturil s sedem proti ena, pa še tista ena dobljena partija se je Burdi usrala. Davis sicer že nekaj let ni svetovni prvak (zadnjič leta 1989), predvsem zato, ker se več ukvarja s služenjem denarja in nastopanjem na raznih ekshibicijskih tekmah, kot pa z resnim treningom. Tudi v Ljubljani smo lahko videli, kako se zna, kot pravi ambasador snookerja, med dvobojem pohecati, dati kakšno zabavno pripombo, pred dvobojem odgovarjati na stupidna vprašanja gledalcev (ki ga tako ali tako nočejo nič vprašati, potem pa nastane tako mučna tišina, da se kdo le opogumi, seveda bolj iz zadrege, kot pa iz resničnega zanimanja), po dvoboju pokazati nekaj atraktivnih udarcev… Ko je redno zmagoval na svetovnih prvenstvih v poznih osemdesetih letih, kaj takega pri njem ni bilo mogoče zaslediti. Snooker je bil zanj smrtno resna zadeva in z enako resnostjo je uničeval nasprotnike. Danes je pa Steve Davis plešoči medo. Mislite, da bi ga kdo pred petimi leti spravil na dvoboj v Ljubljano? Res? Ha, ha, ha, he, he, he, hi, hi, ho, ho,… (ljubeznivi bralec naj si na tem mestu sam dopiše ali predstavlja še nekaj vrstic gromoglasnega krohota). Pa da ne bo pomote – Steve Davis “The Nugget” zna še zmeraj igrati. In to kako! O la la! Le da ni več prvi, ampak med prvimi petimi na svetu.

Steve-Davis-1

In organizacija dvoboja? Prav po slovensko. Cena vstopnic: 5000 tolarjev (ha, ha, ha, he, he, he, hi, hi, hi,… glej navodilo v prejšnjem odstavku), a se je kdo čudil, če je bilo v dvorani publike komaj za prste dveh rok in treh rok? Miza je visela pri zgornjem levem žepu, manjkale so opore (mostovi) za podaljšane udarce, med prvo igro je moral sodnik dobrovoljno prestavljati mizici za osvežilne pijače, da je igralcema naredil prostor za udarec, ob takšni razsvetljavi jaz ne bi hotel niti jesti, kaj šele igrati biljard. Vendar se Davis ni jezil. Burda je bil, oprostite izrazu, tako za en kurc, da bi ga Davis zmlel tudi v v kavarni Evropa, kjer so pred leti južnjaki igrali na mizah s počeno ploščo. Vseeno, jaz sem bil navdušen. Davisa sem videl v živo!

Pa pozabite na snooker. Je dolgočasna igra. Pridite raje v Desetko, Akademijo za biljard. Tam se igra devetka. Je ni lepše igre na zelenem platnu.

Pa v torek grem na Aerosmithe. Zagotovo.

-Jonas

(objavljeno v Razgledih)

Technorati Tags: , ,

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »