Aerosmith v Gradcu

Že ves dan me folk sprašuje, kako je bilo na Aerosmithih v Gradcu, ker sem bil pač bedak tako nepreviden, da sem v Videošponu celotni Sloveniji razbobnal, da grem na koncert. Ki je bil pa bolj tako – tako. Aerosmithi so prvovrsten rokenrol bend, kadarkoli zaslišiš kakšen njihov hit, začneš podzavestno tapkati z nogo – kar je zame tisti najzanesljivejši test za dober štiklc. Ampak na koncert sem šel pa bolj zaradi predskupine Extreme, kjer šopa eden zame najboljših kitaristov sveta, Nuno Bettencourt.

Špil je bil v nekem ogromnem šotoru zunaj mesta, za karte ni problem, ker je za redarsko službo na koncertu zadolžen moj stari frend iz Gradca Luigi. Koncert se začne ob osmih, piše na plakatih, okej, da se prerinem v ospredje pridem že ob sedmih, vreme je nekam kislo, a še zmeraj znosno, pred šotorom se še malo pogovarjamo o tem in onem, od znotraj se sliši bobnenje, najbrž kakšen avstrijski bend ogreva publiko, no, ob kakih pol osmih se pa odpravimo noter, se razgledamo okoli, pogledamo malo na oder…

In me skoraj zadane kap! Na odru že pol ure šibajo Extreme, jaz pa medtem špilam turista na parkirišču! Bebec smotan! In sem tako ujel samo zadnja dva komada. Kajpak, gospoda rokerji so že stari, so hitro zmatrani, se jim ne da bljuziti po odru do polnoči. Aerosmithi nastopijo ob osmih in gredo ob desetih spat, kaj pa mislite. Da bi počakali vsaj toliko, da bo tema, da se bojo svetlobni efekti bolje videli? Kje pa! So pa vsaj šopali, kot se za njih spodobi, le ozvočenje ni bilo bogve kaj.

-Jonas

  • Share/Bookmark