Arhiv za mesec Maj, 1994

Tiskalniki za Slovence

S prvim tazaresnim tiskalnikom so se pa začeli prvi tazaresni problemi. Naše črke, kajpada, ČŠŽ! Tiskalniki so imeli (in imajo seveda še danes) predvidene mednarodne nabore znakov, seveda pa jugoslovanskega ni bilo med njimi. Ni problema, moj SG-10 je pameten kot Epsonov FX-80 (takrat zakon za printerje), če mu natančno opišeš, kakšne oblike so ti čudni znaki, ki jih potrebuješ, jih bo hranil v svojem pomnilniku in jih tiskal dokler se jih ne naveličaš. Ali dokler ga ne ugasneš ali znova zaženeš.

Z draft znaki je bilo vse sila preprosto, v priročniku so bili natančno izrisani, tako da je bilo dodajanje strešic mala malica. SG-10 pa je imel tudi Near Letter Quality nabor znakov, o njihovem kodiranju pa ni bilo nikjer ne duha ne sluha! Ah, stari, pljuniti je treba v roke in eksperimentirati. In je seveda uspelo brez večjih težav, če ne štejem nekaj prečutih noči. Hecno, nobena ženska me ni držala ponoči tako pokonci, kot kakšen kompjuterski hrošč, samo še tole poizkusim, potem grem pa spat, hmmm, spet ne dela, ah, ja, seveda, mogoče bi moral pa takole, hmmm, šit, čakaj, čakaj, klip, klip, klip, seveda, tole bi moral tudi popraviti, klip, klip, klip, okej, samo še tole, pa grem spat, čakaj, čakaj, kaj je pa zdaj to, klip, klip, klip, o jebenti, zdaj sem pa podrl sistemske spremenljivke, takole, zdaj pa bo, klip, klip, klip, hej, zakaj se je pa zdaj obesi, o madona, klip, klip, vosu, seveda, jasno, klip, klip, klip, tole bi moral takole, klip, klip, klip, kaj pa je zdaj to?, a ja, klip, klip, klip, koliko je ura?, u šit, čakaj, čakaj, klip, klip, klip, še tole, hmmmmm, klip, klip, klip, pa tole, klip, klip, klip, ha, imam te, jasno, lahko bi si mislil, tole je bilo narobe definirano, okej, zdaj pa bo, še skompajliramo, klip, klip, klip, he, he, he, okej, vse je šlo skozi, he, he, he, zmagoslavje, uf sem sfukan, zdaj bomo šli pa spat, he, he, he, dobro, klip, klip, klip, še parametri, klip, klip, klip, zaženemo, he, he, he,… ha?… gulp?… štapajeto?… zakaj se pa disk obrača?… zakaj pa tako škrta, kot da bi brisal podatke?… zakaj pa se kar vrti?… zakaj pa je ekran črn?… reset… zakaj pa noče več zalaufati?… kje pa so sistemske datoteke?… kje pa so sploh kakšne datoteke?… aaaaaaaaaaaaaaarggggghhhhhhhhhhh!

Je pa res, da je zaradi softversko definiranih znakov tiskalnik tiskal počasneje, ker je imel zaseden vmesni pomnilnik. Pa še kadarkoli si preklopil iz drafta v NLQ je bilo treba na novo definirati znake. Jeba!

Logična rešitev je bila seveda programiranje popravljenega EPROM-a, ki bi imel namesto enega od mednarodnih naborov znakov jugoslovanskega. Rečeno, storjeno, en frend mi je po načrtu v beograjski reviji Računari naredil EPROM programator, s katerim sem si naredil svojo prvo predelavo tiskalnika. Zapis znakov v čipu je bil jasno enak tistemu pri definiranju uporabniških znakov, zato ves poseg niti ni bil kaj preveč zahteven. Je pa zadeva odlično delovala. In to v vseh naborih znakov!

Potem pa ti zasledim v beograjski reviji Računari en članek, kako so tam tipi z EPROM programatorjem naredili čip za Epson RX-100. Nič kaj posebej zahtevnega, ker je bil RX eden prvih Epsonovih tiskalnikov, nič kaj posebej kompliciran.Ko pa sem bral tisti članek do konca, nisem mogel verjeti očem. Beograjski butci so zadevo tako zakomplicirali, da so se s predelavo tistega ubogega čipa zajebavali ves teden. Najprej so poskusno v EPROM zapekli popravljeno datoteko, v katero so na stotih lokacijah zapisali ničle, čip vstavili nazaj v tiskalnik, ga zaprli in z njim tiskali. Potem so pa opazovali, kaj se bo zgodilo. Najprej jim je je vse skupaj nehalo delati, ker so očitno povozili tiskalnikov operacijski sistem. Pa so vzeli EPROM ven, zapekli novega z ničlami na drugi lokaciji, ga spet vstavili, zaprli pokrov in tiskali (EPROM pa so programirali s programatorjem za spektruma, ki je potreboval deset minut za en EPROM). Ko jim je stvar končno začela delati, so si začeli ogledovati črke. In ker so bili namesto nekaterih črk na papirju črni kvadrati, so pametno sklepali, da je bitna slika obrnjena, to pomeni, če je v EPROMU bit resetiran, je na papirju pika. Uauuu! Eureka!

In tako so se mučili ves teden za stvar, ki bi jo lahko z malo premisleka naredili v eni uri. Skratka, kadar se kakšnega posla lotijo bebci, jim prinesi hrane za en teden.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Biznis

Tista moja Seikosha je potem pridno tiskala ovitke za piratske kasete (saj se še spomnite zgodbic izpred nekaj številk?), prima pri tem tiskalniku je bilo to, da ni bilo treba pred tiskanjem nalagati nikakršnih krmilnikov, ampak je zadeva delala direkt, brez drajverjev ali vmesnikov. Na jetra mi je šlo edino to, da so bile slike razpotegnjene, in Seikosha ni znala risati pravih krogov in kvadratov. Ampak za piratske ovitke je bilo okej. Konkurenca na bolšjaku je pa samo fotokopirala ovitke, ampak ti niso bili tako profesionalnega videza, kot naši. Še en dokaz, da se zmeraj splača investirati v dobro opremo, in da nima smisla šparati pri osnovnih sredstvih (podjetniki pozor!).

S prilivom novih denarcev pa so se kmalu povečali tudi apetiti. Nekateri kolegi v uredništvu Mojega Mikra so se že nekaj hvalili z novimi tiskalniki, tistimi tapravimi namreč, ki so mleli liste A4 in neskončne obrazce. Epsoni so bili predragi, zato pa so bili tiskalniki Star Micronics za tisti denar naravnost briljantni, modela Delta in Gemini pa sta bila najbolj razširjena na tej strani meje. Gemini je bil moj cilj, ko pa sem ravno našparal dovolj denarcev, se je na trgu ravno pojavil nov model – Star SG-10! Se mi pa zdi, da je bil to tudi zadnji trenutek v moji računalniški karieri, ko sem dejansko z denarjem pičil direkt v najnovejši tip nekega izdelka – ali se vam kdaj zazdi, da ravno v tistem trenutku, ko kupite kakšno stvar, vržejo na tržišče povsem nov model s sto izboljšavami za točno isto ceno? Meni se zdi, da je to zgodba mojega življenja. In pri računalnikih in pri hišnih pripomočkih (v momentu, ko sem si nabavil Kirbyjev sesalec, so mi čez nekaj dni veselo sporočili, da so pa zdaj izboljšali sesalno vrečo, ki je pa zdaj res šus!) in pri avtomobilih (ja, ja, Chevrolet Corvette ima zdaj poleg ABS tudi ASR in Selective Ride Control med standardno opremo in ne le kot dodatek!) in v restavracijah (a ni hec, da pri tvoji mizi zmeraj nekdo naroči nekaj boljšega?).

Z resnim tiskalnikom se pa kajpak hitro pojavijo tudi resne težave. Naj dobrohotni bralec ne pozabi, da so bili to še vedno časi ZX Spectruma, tiste male črne škatlice z radirkami namesto tipk, hišnega računalnika, ki ni imel niti tipke za reset, kaj šele stikala za vklop in izklop, ali pa (o sanje prečutih noči!) priključka za igralno palico! Tako je bilo treba na njegov hrbet priklopiti nekakšen vmesnik, in ker sem bil toliko prebrisan, da sem ob nakupu tiskalnika zahteval dodatno kartico RS-232, je bil to lahko Sinclairov Interface 1, tako da večjih težav s kompatibilnostjo ni bilo (pa še mikrotračno enoto se je potem dalo priklopiti brez dodatnih stroškov). Je pa bilo še vedno nalagati nekakšne drajverje, če si hotel tiskati recimo grafično kopijo ekrana. Ja, to so bili tisti zlati časi računalništva, ko so se komodorjevci režali pred spektrumovcem, ker so ti morali nalagati programe s kasetofona, medtem ko so oni uživali v disketnem pogonu, ki je zmogel na eno disketo spraviti celo nekaj več kot 100 Kb podatkov (naj mi CBM-ovci oprostijo, ker ne vem točne številke, dolgo je že od tega). Časi, ko se je dalo na Sinclairju povsem solidno urejati besedila s programoma Ines in Tasword, pa čeprav sta bila dolga le tam okoli 10 Kb (deset kilobajtov)… Hecno, ne? Tehle nekaj ušivih vrstic pa pišem z Microsoftovim Wordom za Windowse, ki mi na disku zasede okroglih 25 Mb (petindvajset megabajtov)… Hudiča, kam smo prišli, a je to zdaj napredek, hej programerji!, jebenti, razvadili smo jih, čim poceniš pomnilniške čipe in trde diske, pa ti že skočijo v hrbet in začnejo razmetavati z megabajti, a sploh še kdo zna pisati programe kot je treba?, očitno ne, vse je eno samo sranje, ta velike firme imajo po tisoč programerjev, eden piše podprograme za premikanje kurzorja, drugi za grafiko, tretji pa za izpisovanje sporočila “Are you sure?”… Skratka, Černobil. Hudič nas jemlje, kajpak…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Konec z intervjuji

Zadnja dva meseca sem se pa do skrajnosti naveličal svojega frisa v najrazličnejših revijah. Temu bo vsaj za nekaj časa treba narediti konec. Prejšnji teden sem dal intervju za Moški svet, danes pa sem zmenjen za zadnjega z Bernardo. Jana ima v Sloveniji med revijami še zmeraj rekordno naklado, s temi puncami se ni za hecat.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Sedimo pri Kocki

Jutri ima Magnifico v Križankah koncert, to bo taka fešta, da je Ljubljana še ni videla! Prideta tudi Košir in Jovan, pa tudi jaz naj bi nastopil pri enem komadu. Smo imeli danes cel dan vaje, bo kar zanimivo. Po vaji pa sedimo v Šiški pri Kocki Magnifico, basist Jani Hace, bobnar Pavle Ristić, Metka in jaz in se menimo o tem, kako je zadnjič Vinci zalepil Pelhana okrog ušes. Roberto pravi, da je to sranje, da bi ga moral orenk, da bi šel potem v zapor, da bi bil velik škandal, vsaj čeljust bi mu moral zlomiti, ne pa klofute! Jaz sem pa mnenja, da se je Vinci zajebal, ker ni raje počakal na kakšno okroglo mizo v živo na televiziji, ali pa s Kranjcem bi se lahko zmenil, da bi ta povabil ministra v Studio City na kratek razgovor, pa bi se lahko kje iz ozadja pojavil Vinci in ga razbil pred kamerami, pred očmi gledalcev! Potem bi pa posnetek gotovo še stokrat kazali v raznoraznih oddajah in ga komentirali, pa še za spomin bi si doma lahko vse skupaj posnel na videokaseto… Tako pa, čez teden dni bo vse pozabljeno. Filmov na račun kulturnega ministrstva pa tako ali tako še dolgo ne bo snemal.

Je pa res, da človeka včasih prime, da bi kdaj kakega takole oklofutal, včasih mi odpovejo vse humanistične ideje o kulturi in etiki, najbolj me razjezi človeška neumnost, če bi se jo dajalo prodajati, bi imeli dosti bogatašev.

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stranNaslednja stran »