Ljubim poletje

Prekrasno je hoditi po ljubljanskih ulicah, nastavljam obraz soncu in kar čutim sončne žarke, kako se mi dotikajo obraza. Evforija totalna. Le paziti moram, da ne stopim kam v kakšno trgovino, bi ziher kaj nepotrebnega kupil.

Zadnjič sem zašarmiral punce v banki, da so mi dale namesto tiste običajne porcije kar osemdeset ali sto čekov, a jih nisem hudič včeraj med motocikliranjem po gorenjski avtocesti izgubil kakšnih petdeset, mi je padla iz žepa kompletna čekovna knjižica s kartico in osebno izkaznico vred. Pa sem šel lepo nazaj in še enkrat prevozil vso avtocesto štirideset na uro in lepo pridno iskal (po glavi pa se mi je motala tista stara uganka Andreja Rozmana – Roze: “Kaj je to – po njivi orje, pa ni kmet? Po njivi orje hipi, ki je bil na sred poljan zadet, ko so se mu raztresli tripi!”).

Našel nisem jasno nič. Kar slabo mi je ratovalo. Ne iz strahu, da bi mi kdo pobral denar z računa, to tudi ni tako preprosto, bolj zaradi opravkov, ki jih zahteva takšna dogodivščina. Na občino po novo osebno, pa še slikat se bo spet treba, pa na banko blokirat izgubljene čeke…

-Jonas

  • Share/Bookmark