Arhiv za mesec Julij, 1994

Mediji so vse bolj rumeni

Pred zgradbo televizije srečam Mojco Blažej Cirej. V kratki oblekici z dekoltejem, z njenimi dolgimi lasmi in nogami, nekoliko zagorela, prav dobra mrha, mimogrede jo pozdravim, ona pa kar naravnost k meni, se mi povsem približa in se začne pogovarjati. V trenutku mi postane neprijetno, kaj pa je zdaj to, nisem je takšne navajen, hudiča, a ni poročena, pa kaj ji je, a se je mogoče kaj skregala doma, kajvemkaj? Počutim se totalno bedno, kar nekaj jecljam, saj razumete, z ženskami se sčasoma navadiš obnašati, kot da jih malce osvajaš, jim mimogrede daješ komplimente, pohvališ obleko ali frizuro, se malo pohecaš o tem in onem, standardne stvari, ne preveč, ker jim je zoprno, če imajo občutek, da bi jih najraje kar na sekretu podrl, tako malo se nasmehneš rečeš besedo ali dve in greš naprej. Tako mimogrede, zaradi bontona…

Kar najraje bi se v zemljo ugreznil pred njo, občutek imam, da me bo vsak čas zadušila s tistimi njenimi joški, ne vem več, kam naj gledam, ona me pa kar nekaj sprašuje in se hoče pogovarjati z mano. Kaj da počnem, kakšno oddajo načrtujem jeseni na tv, kam grem kaj na počitnice in tako naprej. Meni pa je vse hudoooooo sumljivo, možgani mi delajo sto na uro, previdno odgovarjam bolj na splošno, “hmmmm…, ja…, kaj pa vem…, kar bo pa bo…, ne vem še…, se še nisem odločil…., ja…, seveda…, bomo videli…”

In potem mi je naenkrat vse jasno. Mojca ima zdaj rubriko v Slovenskih novicah in poroča o vsem živem, kar se dogaja na televiziji. Ni čudno, da jo kar naenkrat zanima vse v zvezi z mano. Pa saj bi ji vse povedal, če bi vsaj rekla, kaj bi rada. Tako pa… Kar zona me spreleti. Dragi moj Jonas, zdaj bo pa tudi na televiziji treba paziti komu kaj zineš in kaj počneš. Če se samo spomnim, kako se mi je že maščevalo, ko sem nekemu svojemu (zdaj že bivšemu) novinarskemu kolegu povedal kakšno sočno iz svojega vsakdanjika. Je že naslednji teden vesoljna Slovenija vedela…

Jonas

  • Share/Bookmark

Pivo in cvetje

Vsako poletje imajo v Laškem eno totalno fešto, ki se ji reče Dnevi piva in cvetja. Bolj piva, kot cvetja. Lepo mestece, z lepo graščino, fino vreme, topli večeri, predvsem pa ogromno ljudi. In vsi so dobre volje, saj si predstavljate. Pivo teče v potokih, glasba z vseh strani, jedi z žara se ponujajo razprtim nosnicam… Mesto je zaprto za promet, na ulicah vidiš zapečkarje, ki se enkrat na leto s svojimi družinami sprehodijo med množico. In stojnice, seveda, mami, jaz bi eno cukervato, mami, jaz bi eno srečko, mami, jaz sem žejna, oči, glej, zakaj pa se tisti stric kar z glavo naslanja na steno, glej, glej, mami, mami, stric pa stoji v luži…

Helena poje na glavnem trgu, ozvočenje je obupno, ona pa se sploh ne meni za to, pred odrom stoji gruča najbolj fanatičnih privržencev, starejši gospod je že slekel srajco in z njo vrti po zraku, in poje refrene na ves glas. Večina občinstva pa sede za mizami spremlja njen nastop in vmes srkajo iz plastičnih kozarcev in glodajo zarebrnice in čevape. Prava slovenska veselica v najboljšem pomenu te besede. Da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti temu. Sploh ne. Naj se ljudje zabavajo, kot jim je volja. Kot zakrknjen intelektualec sem vse prevečkrat vihal nos nad takšnimi in podobnimi rajanji, češ, a je to nivo? A smo ljudje, ali zverine?

Pa se potem za trenutek spomnim kakšne visoko kulturne zakuske po kakšni gledališki premieri, ko si ljudje čestitajo in hvalijo predstavo s čudnimi nasmeški, pa pridejo tudi kolegi igralci na premiero in jim ponavadi nikoli nič ni všeč, pa tega seveda ne smejo naravnost povedati, no, seveda, kakor komu, včasih so igralke med sabo toliko skregane, da se nič ne šparajo in si zaželiš, da bi raje kar izginil, preden pade kakšna klofuta. Ampak to bi bilo še kar zanimivo, težje je prenašati tisto navdušeno cviljenje in čestitanje in poljubljanje mimo lic, ja žiiiiiiiiiiiiiiiiivjo, ja Siiiiiiiilva, čestiiiiiiiiiitam, cmok, cmok, odlična predstava, ste se pa res potrudili, ha, ha, ha, kaj res?, kaaaaaaaaj?, kaj ne poveš!, kaj pa drugega, seveda, no ja, ooooooooooooo!, ja Pooooolde, ja žiiiiiiiiiiiivjo, veselje te je spet videti na odru, ja seveda, kaj pa zdravje?, te še kaj boli po operaciji?, me je skrbelo zate veš, no, ampak na nek način je pa v redu, da v tistem prizoru, ko umiraš, niti ne potrebuješ kakšne posebne maske, ne?, ooooooooooooo!, žiiiiiiiivjo!, glej no glej, ja Maaaaaja, cmok, cmok, kako je kaj?, si se malo zredila, kaj, no, pa saj se ne opazi, kako se ti je zdelo, kaj?, ja veš, tisti prizor, ko ti umiraš in še z zadnjimi močmi poveš tisti monolog, ja, meni se je zdel malo, hm, saj razumeš, no, na nek način ni bilo speljano do konca, me razumeš, no, pa seveda, saj nisi ti kriva, je bilo tako zrežirano, ja Baaaaaaaarbaraaa!, ja živjo, cmok, cmok, kako ste bili kraaaaasni, ja vsiiii, ja čestiiiitam….

Rajši sem v Laškem, človek si kar zaželi, da bi pozabil na vse, da bi se pomešal med množico in se ga napil, rajal do jutra in obležal kje v travi, naj me hudič vzame, naj se mi zvrti pred očmi, naj pozabim na vse, poljubljal bi se in pel, pil in plesal, da le ne slišim glasov, ki mi tolikokrat šepetajo v glavi…

In bi se ga gladko natolkel, če me le ne bi prav vsak klinc na ulici prepoznal in kazal s prstom za mano. Samo tega mi je še treba, že tako me vsak tretji sprašuje, če se ga res pred vsako oddajo napijem, ko mi pa tako teče jezik.

Z Lošo nastopava v velikem šotoru, oder je kar prostoren, razsvetljava in ozvočenje solidno. Publika nori in naju vleče za noge, neko dekle v prvi vrsti mi ponuja rožo, in me strastno, prav filmsko poljubi. Nič posebnega? Že, ampak med poljubom jo je okrog pasu objemal njen fant in me z rokami odrival od nje. Noro.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Spet v studiu

Prvi Videošpon po enomesečnem premoru. Lepo mi je bilo spet v studiu, sem se že kar malo odvadil kamere in telefonov, pa malo treme sem tudi imel. Pa ni bilo nič narobe. Nekaj manjših spodrsljajev, nekaj neuspelih štosov, drugače pa kar v redu. Naslednji teden bo že vse po starem. Samo da padem v ritem, pa bo. Z jesenjo se pa tako ali tako začne nova shema, Videošpon bo na sporedu ob 19.15, takrat si bo pa treba izmisliti kaj novega. In si tudi bom. Nič revolucionarnega, mogoče bom spet uvedel nasvete za ribolovce in bimbolovke, v pismih me že prav moledujejo, naj spet kaj povem o tem. No prav, pa bom…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Babje riti

Velik škandal zaradi tistega ubogega plakata s petimi babjimi ritmi! Urad za žensko politiko se je pritožil zaradi redukcije ženske na njene spolne znake. Mene reklama in plakat ne motita niti najmanj, celo simpatične in všečne so mi tiste guzice, je pa seveda tudi res, da sem moški. Pokvarjen, seksističen, slinast, perverzen in potreben moški. In si tiste riti z naslado ogledujem. Okej, to razumem. Ne razumem pa, zakaj se dviguje okrog tega tak prah, ko pa se pogovarjam s prijateljicami in ne najdem med njimi prav nobene, ki bi se nad plakatom pritoževala. A vese kaj mi rečejo? Da so riti premalo lepe! Da je dobra samo ta črna, druge imajo pa vse kje kakšno napako.

Saj bo še hec, ko bo čez štirinajst dni Krka lansirala drugi del iste reklamne akcije in bomo potem gledali na plakatu pet moških riti. In se ne bo nobeden v časopisih pritoževal, da reduciramo moške na njihove spolne znake. In še Peterletu se ne bo zgodilo, da bi se pomislil kaj pritoževati.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »