Pivo in cvetje

Vsako poletje imajo v Laškem eno totalno fešto, ki se ji reče Dnevi piva in cvetja. Bolj piva, kot cvetja. Lepo mestece, z lepo graščino, fino vreme, topli večeri, predvsem pa ogromno ljudi. In vsi so dobre volje, saj si predstavljate. Pivo teče v potokih, glasba z vseh strani, jedi z žara se ponujajo razprtim nosnicam… Mesto je zaprto za promet, na ulicah vidiš zapečkarje, ki se enkrat na leto s svojimi družinami sprehodijo med množico. In stojnice, seveda, mami, jaz bi eno cukervato, mami, jaz bi eno srečko, mami, jaz sem žejna, oči, glej, zakaj pa se tisti stric kar z glavo naslanja na steno, glej, glej, mami, mami, stric pa stoji v luži…

Helena poje na glavnem trgu, ozvočenje je obupno, ona pa se sploh ne meni za to, pred odrom stoji gruča najbolj fanatičnih privržencev, starejši gospod je že slekel srajco in z njo vrti po zraku, in poje refrene na ves glas. Večina občinstva pa sede za mizami spremlja njen nastop in vmes srkajo iz plastičnih kozarcev in glodajo zarebrnice in čevape. Prava slovenska veselica v najboljšem pomenu te besede. Da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti temu. Sploh ne. Naj se ljudje zabavajo, kot jim je volja. Kot zakrknjen intelektualec sem vse prevečkrat vihal nos nad takšnimi in podobnimi rajanji, češ, a je to nivo? A smo ljudje, ali zverine?

Pa se potem za trenutek spomnim kakšne visoko kulturne zakuske po kakšni gledališki premieri, ko si ljudje čestitajo in hvalijo predstavo s čudnimi nasmeški, pa pridejo tudi kolegi igralci na premiero in jim ponavadi nikoli nič ni všeč, pa tega seveda ne smejo naravnost povedati, no, seveda, kakor komu, včasih so igralke med sabo toliko skregane, da se nič ne šparajo in si zaželiš, da bi raje kar izginil, preden pade kakšna klofuta. Ampak to bi bilo še kar zanimivo, težje je prenašati tisto navdušeno cviljenje in čestitanje in poljubljanje mimo lic, ja žiiiiiiiiiiiiiiiiivjo, ja Siiiiiiiilva, čestiiiiiiiiiitam, cmok, cmok, odlična predstava, ste se pa res potrudili, ha, ha, ha, kaj res?, kaaaaaaaaj?, kaj ne poveš!, kaj pa drugega, seveda, no ja, ooooooooooooo!, ja Pooooolde, ja žiiiiiiiiiiiivjo, veselje te je spet videti na odru, ja seveda, kaj pa zdravje?, te še kaj boli po operaciji?, me je skrbelo zate veš, no, ampak na nek način je pa v redu, da v tistem prizoru, ko umiraš, niti ne potrebuješ kakšne posebne maske, ne?, ooooooooooooo!, žiiiiiiiivjo!, glej no glej, ja Maaaaaja, cmok, cmok, kako je kaj?, si se malo zredila, kaj, no, pa saj se ne opazi, kako se ti je zdelo, kaj?, ja veš, tisti prizor, ko ti umiraš in še z zadnjimi močmi poveš tisti monolog, ja, meni se je zdel malo, hm, saj razumeš, no, na nek način ni bilo speljano do konca, me razumeš, no, pa seveda, saj nisi ti kriva, je bilo tako zrežirano, ja Baaaaaaaarbaraaa!, ja živjo, cmok, cmok, kako ste bili kraaaaasni, ja vsiiii, ja čestiiiitam….

Rajši sem v Laškem, človek si kar zaželi, da bi pozabil na vse, da bi se pomešal med množico in se ga napil, rajal do jutra in obležal kje v travi, naj me hudič vzame, naj se mi zvrti pred očmi, naj pozabim na vse, poljubljal bi se in pel, pil in plesal, da le ne slišim glasov, ki mi tolikokrat šepetajo v glavi…

In bi se ga gladko natolkel, če me le ne bi prav vsak klinc na ulici prepoznal in kazal s prstom za mano. Samo tega mi je še treba, že tako me vsak tretji sprašuje, če se ga res pred vsako oddajo napijem, ko mi pa tako teče jezik.

Z Lošo nastopava v velikem šotoru, oder je kar prostoren, razsvetljava in ozvočenje solidno. Publika nori in naju vleče za noge, neko dekle v prvi vrsti mi ponuja rožo, in me strastno, prav filmsko poljubi. Nič posebnega? Že, ampak med poljubom jo je okrog pasu objemal njen fant in me z rokami odrival od nje. Noro.

-Jonas

  • Share/Bookmark