Mediji so vse bolj rumeni

Pred zgradbo televizije srečam Mojco Blažej Cirej. V kratki oblekici z dekoltejem, z njenimi dolgimi lasmi in nogami, nekoliko zagorela, prav dobra mrha, mimogrede jo pozdravim, ona pa kar naravnost k meni, se mi povsem približa in se začne pogovarjati. V trenutku mi postane neprijetno, kaj pa je zdaj to, nisem je takšne navajen, hudiča, a ni poročena, pa kaj ji je, a se je mogoče kaj skregala doma, kajvemkaj? Počutim se totalno bedno, kar nekaj jecljam, saj razumete, z ženskami se sčasoma navadiš obnašati, kot da jih malce osvajaš, jim mimogrede daješ komplimente, pohvališ obleko ali frizuro, se malo pohecaš o tem in onem, standardne stvari, ne preveč, ker jim je zoprno, če imajo občutek, da bi jih najraje kar na sekretu podrl, tako malo se nasmehneš rečeš besedo ali dve in greš naprej. Tako mimogrede, zaradi bontona…

Kar najraje bi se v zemljo ugreznil pred njo, občutek imam, da me bo vsak čas zadušila s tistimi njenimi joški, ne vem več, kam naj gledam, ona me pa kar nekaj sprašuje in se hoče pogovarjati z mano. Kaj da počnem, kakšno oddajo načrtujem jeseni na tv, kam grem kaj na počitnice in tako naprej. Meni pa je vse hudoooooo sumljivo, možgani mi delajo sto na uro, previdno odgovarjam bolj na splošno, “hmmmm…, ja…, kaj pa vem…, kar bo pa bo…, ne vem še…, se še nisem odločil…., ja…, seveda…, bomo videli…”

In potem mi je naenkrat vse jasno. Mojca ima zdaj rubriko v Slovenskih novicah in poroča o vsem živem, kar se dogaja na televiziji. Ni čudno, da jo kar naenkrat zanima vse v zvezi z mano. Pa saj bi ji vse povedal, če bi vsaj rekla, kaj bi rada. Tako pa… Kar zona me spreleti. Dragi moj Jonas, zdaj bo pa tudi na televiziji treba paziti komu kaj zineš in kaj počneš. Če se samo spomnim, kako se mi je že maščevalo, ko sem nekemu svojemu (zdaj že bivšemu) novinarskemu kolegu povedal kakšno sočno iz svojega vsakdanjika. Je že naslednji teden vesoljna Slovenija vedela…

Jonas

  • Share/Bookmark