Arhiv za mesec Avgust, 1994

Karaoke

Ne vem kako jim je uspelo, da so me prepričali, naj grem v komisijo za najboljšega pevca karaok v Eldoradu. Zmagovalec dobi avto. V komisiji so še Kacin, Meglič, Britta Bilač, Jože Potrebuješ… Prišli so policaji in nas razgnali, češ da je v lokalu bomba. Kako dolgočasno! Bomba namreč. Peli so dobro, o zmagovalki ni bilo dvoma.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Pink Floyd na Dunaju

Koncert Pink Floydov na Dunaju sem ves teden težko pričakoval. Pa čeprav jih je Roger Waters zapustil, so še zmeraj koncertna atrakcija številka ena, stvar, ki jo je treba v življenju vsaj enkrat videti. Pa še prileže se en krajši izlet na Dunaj, le najprej moraš pustiti trebuh zunaj. Ker je vse tako svinjsko drago. Fantje, če greste na Dunaj, pustite tudi ženske doma. Ker vas bodo spravljale ob živce, ko se bodo z nosom naslanjale na izložbena stekla v fusgengerconi za hotelom Sacher in cedile sline po tleh. In v trgovino, kjer imajo v izložbi salonarje za osemsto mark, ni dobro vstopiti. Samo Pariz je še nevarnejši.

Okej, koncert je ob osmih zvečer, noter začnejo spuščati ob šestih, vsaj tako piše na kartah, zadeva se bo dogajala na letališču štirideset kilometrov ven iz Dunaja, ob približno petih je dobro sesti spet v avto, kake pol urice rabimo do tja, kajne?, pa še pol urice za orientacijo, ob šestih se zagrebemo za dober položaj pred odrom, dve urici posedamo na travici, ob desetih bo vse skupaj fertik, z mojim avtom smo lahko ob pol dveh ponoči že doma. Fino.

Le da je bila že ob izhodu iz Dunaja na avtocesti taka gužva, da se ti žmeša. Da se je kolona zaustavila kakih pet kilometrov pred izhodom z avtoceste, da smo se v Wiener Neustadtu premikali po makadamu po pet metrov naprej, na obeh straneh ceste pa parkirani avtomobili, tako da niti obrniti ne moreš. In se pricijazim ob osmih do parkirišča, okej, stvar je kar v redu organizirana, možiclji usmerjajo in razvrščajo avtomobile po ogromnem travniku, hudiča, kakšnih deset tisoč avtomobilov mora biti, jebenti, ljudje so se najbrž nabirali že cel dan, ko bo pa koncerta konec, bodo vsi naenkrat sedli za volan, to bo kaos!

In potem je treba še peš do prizorišča. Po petinštiridesetih minutah hoje začnem razmišljati o tem, da pa tole najbrž ne bo prav fino doživetje, gledalcev bo najbrž okoli devetdeset, sto tisoč, če se dobro zgužvam, bom morda prišel na kakšnih trideset metrov od odra, pa še dež se obeta, pa še hoditi bo treba kakšne pol ure, pa potem spet nazaj do avta, pa spet voziti v koloni…

In sem se gladko obrnil in šel domov. Res je, da sem prišel zaradi koncerta na Dunaj, res je, da mi ne bo nihče verjel, ampak je pa tudi res, da sem že toliko odrasel, da mi ne more nihče dopovedovati, kaj je prav in kaj ne, in če se mi nekaj ne paše, mi pač ne paše. Kdo pravi, da če sem že prevozil štiristo kilometrov, da zdaj moram pa še potrpeti tistih nekaj ur, čeprav mi ne paše? Me ne briga, jaz grem domov. In sem bil ob polnoči v postelji. In mi ni bilo žal. Tudi naslednji dan ne, ko je sosed razlagal, kako fantastično je bilo. Stari, kdaj si pa prišel domov, ga vprašam? Ob sedmih zjutraj…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Karting

Od včerajšnjega dirkanja sem ves prehlajen. Na stezi v Luciji sem se skoraj usral. Trikrat me je vrglo iz ovinka, pa sem le za malenkost prehitro pritisnil na plin. Si nisem predstavljal, da je vožnja z kartom tako zahtevna. Vsa čast Nini, da je bila celo med moško konkurenco toliko časa nepremagljiva. To sezono ji je šlo nekoliko slabše, jutri ima zadnjo priložnost da spet postane državna prvakinja. Jutri bom držal pesti.

Karting

-Jonas

  • Share/Bookmark

Igor Vidmar

Pogovarjam se po telefonu z Igorjem Vidmarjem, če bo zrihtal kaj vstopnic za koncert Pink Floydov na Dunaju, daj stari, ne seri, kaj si tako škrt, ti bom naredil dobro reklamo na Videošponu… Igorja sem spoznal na Radiu Študent leta 1980, ko sem tam pričel delati kot vajenec za tonskega tehnika. Bili so to časi nove glasbe, in Vidmar je bil prvi in najgorečnejši zagovornik in ideolog punka. Njegova Rock Fronta ob nedeljah zvečer je bila ena najbolj poslušanih oddaj na Študentu.

Tonski tehniki pa so ga mrzili iz dna duše. Pred punkom je bilo delati na radiu za mešalno mizo prav preprosto, če je bila plošča velika (LP), si jo vrtel na 33.3 obratih, če je bila singlica, pa na 45. In singlice so imele veliko luknjo na sredini, velike plošče pa majhno (in če imam dober da, sem si še zdaj sposoben razbijati glavo ob vprašanju: Zakaj neki dve različni luknji? Zakaj???…) Danes seveda skoraj nihče več ne ve, kaj je singlica in kaj LP, danes butneš noter CD in špila. No, Vidmar pa je na Rock Fronto nosil sveže plošče nove muzike iz Anglije, ki so bile totalka utrgane – male plošče z majhno luknjo, pa velike plošče na petinštirideset obratov, pa male plošče brez oznake, katera je stran A in stran B, pa male plošče na 45 obratov… Skratka, kaos! In Igor tudi ni bil znan po tem, da bi svojo oddajo vnaprej prav natančno pripravil, včasih je kar med oddajo improviziral in dajal navodila tehniku.

Zato se ne smete čuditi, če sem se vedno rad javil za vajenca ob nedeljah zvečer, in samo čakal, kdaj bo tehnik spet po nesreči zavrtel kakšen napačen komad ali pa pravi komad na napačnih obratih. Ker je takrat Vidmar tako znorel, da so se tresle stene. Enkrat je v besu snel slušalke z glave in jih zalučal v steno, da je v studijski mizici ostal samo konektor, nek drugi tehnik pa je prisegal, da ga je nekoč na lastne oči videl pred mikrofonom skočiti skrčko meter in dvajset visoko. Da o tuljenju in zmerjanju niti ne govorim. Stvari pa so bile še bolj zanimive, ko je Igor vrtel iste plošče v petkovi oddaji Pasje vročih trinajst, kjer je tehniku izročil na list nalepljen izrezek iz Mladine, kjer je bila lestvica objavljena, ob robu pa na roko nakracane opombe, na kateri plošči je kateri komad. Tehniki so dobivali ošpice. In bilo jih je malo, ki so upali delati z njim.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »