Ne vem kako jim je uspelo, da so me prepričali, naj grem v komisijo za najboljšega pevca karaok v Eldoradu. Zmagovalec dobi avto. V komisiji so še Kacin, Meglič, Britta Bilač, Jože Potrebuješ… Prišli so policaji in nas razgnali, češ da je v lokalu bomba. Kako dolgočasno! Bomba namreč. Peli so dobro, o zmagovalki ni bilo dvoma.
-Jonas
Koncert Pink Floydov na Dunaju sem ves teden težko pričakoval. Pa čeprav jih je Roger Waters zapustil, so še zmeraj koncertna atrakcija številka ena, stvar, ki jo je treba v življenju vsaj enkrat videti. Pa še prileže se en krajši izlet na Dunaj, le najprej moraš pustiti trebuh zunaj. Ker je vse tako svinjsko drago. Fantje, če greste na Dunaj, pustite tudi ženske doma. Ker vas bodo spravljale ob živce, ko se bodo z nosom naslanjale na izložbena stekla v fusgengerconi za hotelom Sacher in cedile sline po tleh. In v trgovino, kjer imajo v izložbi salonarje za osemsto mark, ni dobro vstopiti. Samo Pariz je še nevarnejši.
Okej, koncert je ob osmih zvečer, noter začnejo spuščati ob šestih, vsaj tako piše na kartah, zadeva se bo dogajala na letališču štirideset kilometrov ven iz Dunaja, ob približno petih je dobro sesti spet v avto, kake pol urice rabimo do tja, kajne?, pa še pol urice za orientacijo, ob šestih se zagrebemo za dober položaj pred odrom, dve urici posedamo na travici, ob desetih bo vse skupaj fertik, z mojim avtom smo lahko ob pol dveh ponoči že doma. Fino.
Le da je bila že ob izhodu iz Dunaja na avtocesti taka gužva, da se ti žmeša. Da se je kolona zaustavila kakih pet kilometrov pred izhodom z avtoceste, da smo se v Wiener Neustadtu premikali po makadamu po pet metrov naprej, na obeh straneh ceste pa parkirani avtomobili, tako da niti obrniti ne moreš. In se pricijazim ob osmih do parkirišča, okej, stvar je kar v redu organizirana, možiclji usmerjajo in razvrščajo avtomobile po ogromnem travniku, hudiča, kakšnih deset tisoč avtomobilov mora biti, jebenti, ljudje so se najbrž nabirali že cel dan, ko bo pa koncerta konec, bodo vsi naenkrat sedli za volan, to bo kaos!
In potem je treba še peš do prizorišča. Po petinštiridesetih minutah hoje začnem razmišljati o tem, da pa tole najbrž ne bo prav fino doživetje, gledalcev bo najbrž okoli devetdeset, sto tisoč, če se dobro zgužvam, bom morda prišel na kakšnih trideset metrov od odra, pa še dež se obeta, pa še hoditi bo treba kakšne pol ure, pa potem spet nazaj do avta, pa spet voziti v koloni…
In sem se gladko obrnil in šel domov. Res je, da sem prišel zaradi koncerta na Dunaj, res je, da mi ne bo nihče verjel, ampak je pa tudi res, da sem že toliko odrasel, da mi ne more nihče dopovedovati, kaj je prav in kaj ne, in če se mi nekaj ne paše, mi pač ne paše. Kdo pravi, da če sem že prevozil štiristo kilometrov, da zdaj moram pa še potrpeti tistih nekaj ur, čeprav mi ne paše? Me ne briga, jaz grem domov. In sem bil ob polnoči v postelji. In mi ni bilo žal. Tudi naslednji dan ne, ko je sosed razlagal, kako fantastično je bilo. Stari, kdaj si pa prišel domov, ga vprašam? Ob sedmih zjutraj…
-Jonas
Od včerajšnjega dirkanja sem ves prehlajen. Na stezi v Luciji sem se skoraj usral. Trikrat me je vrglo iz ovinka, pa sem le za malenkost prehitro pritisnil na plin. Si nisem predstavljal, da je vožnja z kartom tako zahtevna. Vsa čast Nini, da je bila celo med moško konkurenco toliko časa nepremagljiva. To sezono ji je šlo nekoliko slabše, jutri ima zadnjo priložnost da spet postane državna prvakinja. Jutri bom držal pesti.
-Jonas
Pogovarjam se po telefonu z Igorjem Vidmarjem, če bo zrihtal kaj vstopnic za koncert Pink Floydov na Dunaju, daj stari, ne seri, kaj si tako škrt, ti bom naredil dobro reklamo na Videošponu… Igorja sem spoznal na Radiu Študent leta 1980, ko sem tam pričel delati kot vajenec za tonskega tehnika. Bili so to časi nove glasbe, in Vidmar je bil prvi in najgorečnejši zagovornik in ideolog punka. Njegova Rock Fronta ob nedeljah zvečer je bila ena najbolj poslušanih oddaj na Študentu.
Tonski tehniki pa so ga mrzili iz dna duše. Pred punkom je bilo delati na radiu za mešalno mizo prav preprosto, če je bila plošča velika (LP), si jo vrtel na 33.3 obratih, če je bila singlica, pa na 45. In singlice so imele veliko luknjo na sredini, velike plošče pa majhno (in če imam dober da, sem si še zdaj sposoben razbijati glavo ob vprašanju: Zakaj neki dve različni luknji? Zakaj???…) Danes seveda skoraj nihče več ne ve, kaj je singlica in kaj LP, danes butneš noter CD in špila. No, Vidmar pa je na Rock Fronto nosil sveže plošče nove muzike iz Anglije, ki so bile totalka utrgane - male plošče z majhno luknjo, pa velike plošče na petinštirideset obratov, pa male plošče brez oznake, katera je stran A in stran B, pa male plošče na 45 obratov… Skratka, kaos! In Igor tudi ni bil znan po tem, da bi svojo oddajo vnaprej prav natančno pripravil, včasih je kar med oddajo improviziral in dajal navodila tehniku.
Zato se ne smete čuditi, če sem se vedno rad javil za vajenca ob nedeljah zvečer, in samo čakal, kdaj bo tehnik spet po nesreči zavrtel kakšen napačen komad ali pa pravi komad na napačnih obratih. Ker je takrat Vidmar tako znorel, da so se tresle stene. Enkrat je v besu snel slušalke z glave in jih zalučal v steno, da je v studijski mizici ostal samo konektor, nek drugi tehnik pa je prisegal, da ga je nekoč na lastne oči videl pred mikrofonom skočiti skrčko meter in dvajset visoko. Da o tuljenju in zmerjanju niti ne govorim. Stvari pa so bile še bolj zanimive, ko je Igor vrtel iste plošče v petkovi oddaji Pasje vročih trinajst, kjer je tehniku izročil na list nalepljen izrezek iz Mladine, kjer je bila lestvica objavljena, ob robu pa na roko nakracane opombe, na kateri plošči je kateri komad. Tehniki so dobivali ošpice. In bilo jih je malo, ki so upali delati z njim.
-Jonas
Ta teden sem dvakrat nastopal na prireditvah za nekakšna predtekmovanja za miss Slovenije. V Kopru je bilo še kar v redu, danes (ne bom povedal kje, da ne bo kakšne zamere) pa sem bil totalno razočaran. Ne nad dekleti, da ne bo pomote, naše punce so zame še zmeraj najlepše, ampak nad organizacijo. Ne morete si misliti, kako žalostno je posedati za odrom in gledati, v kakšnih garderobah se dekleta drenjajo, po hodnikih postopajo lokalni frajerji s cigareto v gobcu in mirno opazujejo punce med preoblačenjem, nekateri imajo s seboj še fotoaparat in škljocajo babam v riti, kakih dvajset otrok se razpuščeno podi za odrom, dva med njimi se spomnita in mi pomolita papirček v podpis, ko to zagledajo ostali, se kar naenkrat vsi naenkrat usujejo in hočejo avtogram, in ko neki mulec pride po podpis že tretjič, končno pogruntam, da se je vse skupaj že prelevilo v tekmovanje, kdo bo zbral več podpisov.
Oder je postavljen daleč od gledalcev, pred odrom mora biti prostor za sponzorje in komisijo, gledalci navsezadnje sploh niso pomembni, organizatorjem in sponzorjem so pomembna pravzaprav le poročila in slike v časopisju prihodnjega tedna.
Ker je Loša nekje na slovenski obali, sem tokrat nastopil z Djurom. Brez prave volje sva se nekaj matrala na odru, pa je vse skupaj izzvenelo v prazno, nobenega pravega stika z gledalci, nobenega pravega odziva. Kako pa boš spravljal ljudi v smeh, če te pa nihče sploh ne vidi na razdalji dvajsetih metrov. In si že vnaprej slabe volje, če pa ni nikjer nobenega prostora, kjer bi se v miru pripravil na nastop, ne da bi te prav vsak bimbo, ki pride mimo, tolkel po ramenih, glej ga Jonasa, ejga, ful si faca, a boš spiu en per, stari, moja mat te ful gleda, ej, ful si smotan, ejga, Djuro, stari, a boš fuknu en kapsl ke u rt?…
Kljub vsemu mi je luštno z Djurom. Nikoli ne bom pozabil najinega prvega srečanja, ko je komaj prišel iz obkoljenega Sarajeva, v njem si komaj prepoznal tistega zabavljača iz Nadrealistov, niti nasmehniti se ni znal, vse skupaj je bilo tako nekam čudno, žalostno, morbidno. Od tistega prvega srečanja sta minili že dve leti, z ženo Neveno sta se počasi privadila na Slovenski tempo življenja, njun štiriletni Denza pa že tolče tisto ta pravo ljubljanščino…
-Jonas
To poletje sem bolj malo v Ljubljani. Nikdar nisem bil turist, pravih počitnic nisem poznal, na morju zadnjih deset let nisem nikoli bil več kot tri ali štiri dni naenkrat. Kar nekako nisem mogel zdržati brez Ljubljane, zame se tu zmeraj kaj dogaja, zmeraj je kaj za početi, zmeraj kakšen posel, nastop ali pa sestanek.
Letos pa je vse čisto drugače, kaj vem kaj mi je, kot da spoznavam nekakšno drugo plat sebe, kot da prihaja na dan nek drugi Jonas. V Ljubljano pridem samo ob ponedeljkih, pregledam sporočila na telefonski tajnici, opravim najnujnejše telefonske pogovore in sestanke, torek porabim za pripravo Videošpona, v sredo pa spet zginem proti morju.
Danes ni bilo posebne gužve. Že popoldan nisem imel kaj početi, Ljubljana je prazna in vroča. V starem delu mesta nikogar, ki bi posedal kje pred kakšnim lokalom, na Čopovi in Nazorjevi tudi nobenega znanca. Sprehajam se po trgovinah in gledam v izložbe. Kako se je vse spremenilo v zadnjih nekaj letih! Skorajda je ni stvari, ki se je ne bi dobilo, človek sploh več nima izgovora, da bi se odpravil recimo v Trst, Celovec ali München. Kupovat all-starke, leviske, Gibsonove strune za kitaro, tobak Samson (ki sem ga na gimnaziji včasih z navdušenjem zvijal, dokler se tej razvadi nisem s tisto značilno najstniško samozavestjo kategorično in širokoustno odpovedal), hi-fi, gajbo Heinekena, Coca Cole, plošče, kasete, Sonyjeve walkmane, Parkerjeve kemične svinčnike…
In kako sva včasih švercala z Matejem Rusom! Bila sva sošolca na viški gimnaziji in sodelavca na Radiu Študent, vedno sem bil prepričan, da bo postal velika radijska zvezda, pa se je baraba raje nalašč potuhnil med nacionalne radijske napovedovalce, kjer opravlja svoj posel tako profesionalno in brezhibno, da ga poslušalci sploh ne opazijo! Sem in tja posoja svoj globoki glas za kakšno reklamo ali televizijsko poljudnoznanstveno oddajo, vseh drugih poslov (tezgarjenja), kjer bi bil javnosti bolj na očeh, pa se izogiba, bognedaj , da bi se kdaj celo pojavil na tv ekranu!. In tudi ne boste nikjer zasledili nikakršnega trača o njem, ali morda celo intervjuja z njim. In če človek pomisli, da je Matej izredno razgledan človek, ki brezhibno obvlada angleščino in nemščino, da sta z Ivanom Lotričem najboljša radijska govorca, kar jih imamo, se zdi skorajda neverjetno, kako se mu je uspelo skriti.
Pa da ne bom preveč nakladal, z Rusom sva še na gimnaziji skorajda vsak mesec skočila s Čazmatransovim avtobusom do Münchna in potem švercala tiste malenkosti čez Ljubelj. Jaz recimo kasetofon, ki sem ga stlačil na dno nahrbtnika, Matej pa glavo za gramofon, ki jo je zagrebel v vrečko tobaka za pipo. In ko so cariniki razmetali avtobus na prafaktorje in sva kar debelo gledala, od kod vse so vlekli vreče s kavo, ko so iz potovalk prihajali na dan videorekorderji, ko se je nek možak z juga nekaj prepiral s carinikom zaradi motorne žage in mikrovalovne pečice, se nama je zdelo kar neumno, ko sva se tresla za tiste malenkosti po najinih žepih (Ti, a misliš, da mi bodo carinili baterije za walkmana? Klinc, jaz jih bom raje kar skril in se bom delal neumnega…).
Danes pa me vedno kar napodijo čez mejo, še vprašajo me ne več, če imam kaj za prijaviti, jaz pa s praznim prtljažnikom…
-Jonas
Comments Off
