Pink Floyd na Dunaju

Koncert Pink Floydov na Dunaju sem ves teden težko pričakoval. Pa čeprav jih je Roger Waters zapustil, so še zmeraj koncertna atrakcija številka ena, stvar, ki jo je treba v življenju vsaj enkrat videti. Pa še prileže se en krajši izlet na Dunaj, le najprej moraš pustiti trebuh zunaj. Ker je vse tako svinjsko drago. Fantje, če greste na Dunaj, pustite tudi ženske doma. Ker vas bodo spravljale ob živce, ko se bodo z nosom naslanjale na izložbena stekla v fusgengerconi za hotelom Sacher in cedile sline po tleh. In v trgovino, kjer imajo v izložbi salonarje za osemsto mark, ni dobro vstopiti. Samo Pariz je še nevarnejši.

Okej, koncert je ob osmih zvečer, noter začnejo spuščati ob šestih, vsaj tako piše na kartah, zadeva se bo dogajala na letališču štirideset kilometrov ven iz Dunaja, ob približno petih je dobro sesti spet v avto, kake pol urice rabimo do tja, kajne?, pa še pol urice za orientacijo, ob šestih se zagrebemo za dober položaj pred odrom, dve urici posedamo na travici, ob desetih bo vse skupaj fertik, z mojim avtom smo lahko ob pol dveh ponoči že doma. Fino.

Le da je bila že ob izhodu iz Dunaja na avtocesti taka gužva, da se ti žmeša. Da se je kolona zaustavila kakih pet kilometrov pred izhodom z avtoceste, da smo se v Wiener Neustadtu premikali po makadamu po pet metrov naprej, na obeh straneh ceste pa parkirani avtomobili, tako da niti obrniti ne moreš. In se pricijazim ob osmih do parkirišča, okej, stvar je kar v redu organizirana, možiclji usmerjajo in razvrščajo avtomobile po ogromnem travniku, hudiča, kakšnih deset tisoč avtomobilov mora biti, jebenti, ljudje so se najbrž nabirali že cel dan, ko bo pa koncerta konec, bodo vsi naenkrat sedli za volan, to bo kaos!

In potem je treba še peš do prizorišča. Po petinštiridesetih minutah hoje začnem razmišljati o tem, da pa tole najbrž ne bo prav fino doživetje, gledalcev bo najbrž okoli devetdeset, sto tisoč, če se dobro zgužvam, bom morda prišel na kakšnih trideset metrov od odra, pa še dež se obeta, pa še hoditi bo treba kakšne pol ure, pa potem spet nazaj do avta, pa spet voziti v koloni…

In sem se gladko obrnil in šel domov. Res je, da sem prišel zaradi koncerta na Dunaj, res je, da mi ne bo nihče verjel, ampak je pa tudi res, da sem že toliko odrasel, da mi ne more nihče dopovedovati, kaj je prav in kaj ne, in če se mi nekaj ne paše, mi pač ne paše. Kdo pravi, da če sem že prevozil štiristo kilometrov, da zdaj moram pa še potrpeti tistih nekaj ur, čeprav mi ne paše? Me ne briga, jaz grem domov. In sem bil ob polnoči v postelji. In mi ni bilo žal. Tudi naslednji dan ne, ko je sosed razlagal, kako fantastično je bilo. Stari, kdaj si pa prišel domov, ga vprašam? Ob sedmih zjutraj…

-Jonas

  • Share/Bookmark