Arhiv za mesec Avgust, 1994

Vse narobe

Ta teden sem dvakrat nastopal na prireditvah za nekakšna predtekmovanja za miss Slovenije. V Kopru je bilo še kar v redu, danes (ne bom povedal kje, da ne bo kakšne zamere) pa sem bil totalno razočaran. Ne nad dekleti, da ne bo pomote, naše punce so zame še zmeraj najlepše, ampak nad organizacijo. Ne morete si misliti, kako žalostno je posedati za odrom in gledati, v kakšnih garderobah se dekleta drenjajo, po hodnikih postopajo lokalni frajerji s cigareto v gobcu in mirno opazujejo punce med preoblačenjem, nekateri imajo s seboj še fotoaparat in škljocajo babam v riti, kakih dvajset otrok se razpuščeno podi za odrom, dva med njimi se spomnita in mi pomolita papirček v podpis, ko to zagledajo ostali, se kar naenkrat vsi naenkrat usujejo in hočejo avtogram, in ko neki mulec pride po podpis že tretjič, končno pogruntam, da se je vse skupaj že prelevilo v tekmovanje, kdo bo zbral več podpisov.

Oder je postavljen daleč od gledalcev, pred odrom mora biti prostor za sponzorje in komisijo, gledalci navsezadnje sploh niso pomembni, organizatorjem in sponzorjem so pomembna pravzaprav le poročila in slike v časopisju prihodnjega tedna.

Ker je Loša nekje na slovenski obali, sem tokrat nastopil z Djurom. Brez prave volje sva se nekaj matrala na odru, pa je vse skupaj izzvenelo v prazno, nobenega pravega stika z gledalci, nobenega pravega odziva. Kako pa boš spravljal ljudi v smeh, če te pa nihče sploh ne vidi na razdalji dvajsetih metrov. In si že vnaprej slabe volje, če pa ni nikjer nobenega prostora, kjer bi se v miru pripravil na nastop, ne da bi te prav vsak bimbo, ki pride mimo, tolkel po ramenih, glej ga Jonasa, ejga, ful si faca, a boš spiu en per, stari, moja mat te ful gleda, ej, ful si smotan, ejga, Djuro, stari, a boš fuknu en kapsl ke u rt?…

Kljub vsemu mi je luštno z Djurom. Nikoli ne bom pozabil najinega prvega srečanja, ko je komaj prišel iz obkoljenega Sarajeva, v njem si komaj prepoznal tistega zabavljača iz Nadrealistov, niti nasmehniti se ni znal, vse skupaj je bilo tako nekam čudno, žalostno, morbidno. Od tistega prvega srečanja sta minili že dve leti, z ženo Neveno sta se počasi privadila na Slovenski tempo življenja, njun štiriletni Denza pa že tolče tisto ta pravo ljubljanščino…

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran