Wolf

Pravkar prihajam iz kina, s predpremiere filma Wolf z Jackom Nicholsonom in Michele Pfeifer v glavnih vlogah. Všeč mi je, da si fantje pri Ljubljanskih kinematografih ob tovrstnih priložnostih vedno nekaj izmislijo, kakšno drobno slovesnost, ali pa kaj drugega. Tokrat so najeli nekega smešnega tipčka, da je pred pričetkom filma prebral nekaj zanimivosti o volkodlakih in ljudskih vražah v zvezi z njimi (v filmu se Nicholson namreč spreminja v volkodlaka), ta pa je že na začetku vse skupaj tako smešno zamočil, da smo bili do konca poznega večera še vsi dobre volje.

Mikrofon za govorca je bil namreč postavljen nekje ob strani dvorane, nanj tudi lepo usmerjena luč, mladi možakar pa ga je, takoj ko so se v dvorani začele ugašati luči, ročno prestavil na oder pred platno in začel brati s tistega svojega pildka. Takoj sem vedel, da mora biti študent na igralski akademiji, samo igralci se tako značilno postavljajo na sredino odra, na rampo. Problem je bil pa v tem, da je prestavil stojalo z mikrofonom naravnost pred zvočnik, skrit za platnom, in je tonski tehnik moral mikrofon takoj utišati, da ni piskalo zaradi mikrofonije. In se mladca ni nič slišalo, ko je bral tiste svoje zgodbice. Občinstvo se je najprej začelo nervozno presedati, potem hihitati, naenkrat pa je v dvorani izbruhnil aplavz za mladega igralca, ki nikakor in nikakor ni hotel nehati, čeprav ga ni nihče nič slišal. Začela se je groteskna borba s publiko, kdo bo prej odnehal, ali on, ali aplavz. In smo izgubili… Narežali smo se pa tudi.

-Jonas

  • Share/Bookmark