Arhiv za mesec November, 1994

Balašević

Medtem ko sedim pred svojim računalnikom in razmišljam, kako naj svoje misli uredim in vržem na ekran, se zazrem v prvo besedo svojega članka. “Balašević”. In si mislim, glej ga hudiča, že takoj pri prvi besedi sem se moral prav potruditi, da sem na tipkovnici našel tisto tujo črkico, tisti hecni, tisti njihov, res njihov “ć”. Tisti “mekani ć”, prav tisti “ć”, ki ga zna Sašo Hribar tako imenitno izgovoriti skozi usta generala Guzmana.

V ponedeljek sem se namreč ves dan psihično pripravljal, da grem zvečer na koncert tega starega flegmatičnega frajerja, karte nimam, so že vse razprodali, bomo že kako, ni hudič, da me ne bi spustili noter na kakšno press izkaznico. Prejšnji teden sem se nekaj pogovarjal o Balaševiću v pisarni Studia City na televiziji, sem že pozabil, s kom, pa saj ni važno, v glavnem, sem omenil, da sem gledal njegov koncert pred kakega pol leta, ali pa še več, na beograjski tv in je imel Djordje polna usta “… onih Slovenaca, … šta oni misle, … neka idu…”, in da se mi zdi čudno, da pa zdaj kar naenkrat nastopa v hali Tivoli, a se je mogoče pri nas zadnje čase kaj bistvenega spremenilo, ali kaj, a si ti kaj opazil, stari, jaz nič, meni se zdi vse enako, kot pa pred letom dni, pa kaj misliš, a bo tudi v Ljubljani zapel tisto epsko pesnitev za Slovence, ki so se ji v Beogradu tako gromohotno smejali. Po moje da ne.

Ampak Balaševski je vseeno faca, jebeš politiko, neumen pa ni, to je pa treba priznati, saj je navsezadnje tudi naš Oton Župančič drugače govoril o Italijanih med vojno kot pa po vojni. Kdo je pa klinc leta enainštirideset vedel, kdo bo zmagal, aneda? Kaj je pa Djole vedel, da ga bo kdo še vabil v Ljubljano. Glavno, da so njegove pesmi špon. Jaz imam najraje tisto o petelinu in tisto o kvartopircu. Tako ni znal v stari jugi nihče besed skupaj zlagati. In rime mu tečejo s takšno lahkoto, da se mi kar milo stori, kadar poslušam kakšne naše popbudale, ki se jim vsi stihi končujejo na “… sva imela rada se, ko ljubila ti si me…”. Da krepaš.

Pridem torej v ponedeljek na službeni vhod Hale Tivoli in me po nekem božjem naključju eden od varnostnikov spusti noter, ker me je pač prepoznal s televizije, drugače ne bi bilo nič, ma kakvi, dvorana je bila že dva tedna pred koncertom totalka prebukirana, gužva enkratna, novinarjev in fotografov pa tudi niso kaj prida šmirglali, če se niso mesec dni vnaprej napovedali. Ko sem bil noter, pa kar v prvo vrsto. Je bilo dosti praznih sedežev, saj veste, karte za prvo vrsto dobijo itak samo buržujčki po zvezah, tisti pa tako ali tako zmeraj zamudijo. Ko se bo pa enkrat koncert začel, bo pa itak šla dvorana v luft in nihče več ne bo vedel, kje kdo sedi.

In res, ne moreš verjeti, pride Djordje na oder in takoj vidim enega varnostnika pred odrom, da mu je ušla lužica v hlače. Je mislil, da ga bojo kar pomendrali. Pa potem ni bilo hudega. Publika se je obnašala, kot je treba, pela je cela dvorana, najbolj navdušeni so metali predmete na oder, da jih je lahko Djordje odnesel domov. Cigarete, rože, majice.

Celi dve uri je prepeval. In dvorana z njim. Najprej sem se čudil, kako da znajo ljudje toliko njegovih pesmi na pamet. Po dveh urah sem se čudil, kako si jih je toliko zapomnil Balašević. Pa še ni bilo zadosti. Dvorana je šla na noge, norenje, tuljenje, vriskanje, šumenje, topotanje, miganje, mahanje, faracajganje, jodlanje, žvižganje in ploskanje, obvezen je bil še dodatek in za njim še eden in še in še, tako da se je vse skupaj končalo po treh urah in pol. In nobene ni zapel dvakrat. Vsaka čast. Še sam sem tu in tam pomrmral zraven. Ne prenaglas, tako bolj pri sebi. So se pa zato vsi okrog mene do konca odkačili.

Bilo je lepo. In naporno (pazi: tri ure in pol, zadnja ura na nogah!). Slišal sem nekaj novih fint čez Hrvate, pridem pa zagotovo na koncert v Zagreb, ko bo, bo gotovo padla kakšna čez Slovence… In pogrešal sem tisto “Računajte na nas…” Bi jo bilo zanimivo zopet slišati…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Ciganske oči

Vinciju je uspelo zbrati dovolj denarja, da je na pripeljal tisti nesrečni film Gipsy Eyes, ki smo ga v koprodukciji posneli za Američane pred dvema letoma. Danes je bila prva projekcija v kinu Kompas za novinarje, po filmu pa še tiskovna konferenca. In sedimo pred njimi Vinci, Boris Cavazza, Matjaž Tribušon in jaz, in poslušamo očitke. Da zakaj je film slab, pa zakaj se dogaja v Romuniji, pa koliko denarja je bilo porabljenega, pa kakšen uspeh je imel film v Ameriki, pa zakaj nima nihče podatkov, koliko videokaset je bilo tam prodanih, pa zakaj so tako pisani kostumi…

In tipično za tiskovne konference: ugledni, izkušeni novinarji, tisti, ki imajo nekaj v glavi postavijo sem in tja kakšno vprašanje, v glavnem pa se nenehoma oglašajo neki pobalini, ki vse svoje znanje o filmu pijejo iz ameriških krimičev in se ne znajo niti predstaviti, preden te vprašajo kakšno neumnost. Tako da moramo potem po konferenci Matjaž, Boris, Vinci in jaz drug drugega spraševati, ti, kdo pa je tisti, ki je spraševal tisto o budžetu, ne, ne,… ne tisti z butastim ksihtom,… tisti zraven njega, tisti lobotomiranec,… kdo?… nimam pojma,… a misliš?… ne, tisti s Stopa se ne more usesti v en stol… mogoče,… ja,… je bil,… tisti zadaj,… ne, tisti s sendvičem nima pojma v pojmu, saj ga vidiš, kako topo gleda, tisti za njim, zraven gospe s sendvičem…

Z Matjažem sva se nato sprehodila po mestu in se pogovarjala, kaj je kdo počel zadnjih nekaj let, odkar je šel k Pandurju v Maribor. Na Akademiji sva bila sošolca, še danes pravi, da sem ga enkrat hotel ubiti, ko sem v baletni predavalnici hotel z njim poizkusiti nek premet, pa sem ga čez hrbet zavihtel naravnost z bučo po tleh. Zaradi ženske, baje. Zdaj se je spet vrnil v ljubljansko Dramo, bolje je tako..

-Jonas

  • Share/Bookmark

Potrebuješ na fuzbalu

Na Zvezi prijateljev mladine so si izmislili še eno dobrodelno akcijo za otroke v Bosni. Na sestanku sediva s Potrebuješem in poslušava, kaj vse nameravajo narediti in kdo vse bo sodeloval, Jožeta pa najbolj skrbi, da ne bi vse skupaj, tako kot že tolikokrat, izzvenelo v prazno.

V roki nenehno stiska svoj mobitel. Res pretirava z njim, na jetra mi gre to nenehno telefoniranje, in da nimaš nikjer več miru. Enkrat poleti sem bil na kosilu s prijatelji, ki se vsi ukvarjajo z nekimi posli. Pa je naenkrat zazvonil telefon in so vsi naenkrat potegnili mašino izpod mize, ker niso vedeli, čigav zvoni. Grozno. Jaz imam svojega v avtu. Kdor me zares potrebuje, pa lahko zmeraj pusti sporočilo na tajnici.

Jožetu sem pa takoj povedal šalo, ki mi jo je povedal Predin:

Glasbeniki igrajo eno izmed tistih svojih nogometnih tekem (saj veste, pevci proti bobnarjem, glasbeniki proti politikom, kajevci proti Heleni Blagne…), in se med igro zaletita Jože Potrebuješ in Zoran Predin. In se Predin začne valjati po tleh in tuliti.

Jože: “Pa kaj se valjaš, se ti nisem nič naredil!”

Zoran: “Seveda si, z mobitelom si me opraskal!”

-Jonas

  • Share/Bookmark