Ciganske oči

Vinciju je uspelo zbrati dovolj denarja, da je na pripeljal tisti nesrečni film Gipsy Eyes, ki smo ga v koprodukciji posneli za Američane pred dvema letoma. Danes je bila prva projekcija v kinu Kompas za novinarje, po filmu pa še tiskovna konferenca. In sedimo pred njimi Vinci, Boris Cavazza, Matjaž Tribušon in jaz, in poslušamo očitke. Da zakaj je film slab, pa zakaj se dogaja v Romuniji, pa koliko denarja je bilo porabljenega, pa kakšen uspeh je imel film v Ameriki, pa zakaj nima nihče podatkov, koliko videokaset je bilo tam prodanih, pa zakaj so tako pisani kostumi…

In tipično za tiskovne konference: ugledni, izkušeni novinarji, tisti, ki imajo nekaj v glavi postavijo sem in tja kakšno vprašanje, v glavnem pa se nenehoma oglašajo neki pobalini, ki vse svoje znanje o filmu pijejo iz ameriških krimičev in se ne znajo niti predstaviti, preden te vprašajo kakšno neumnost. Tako da moramo potem po konferenci Matjaž, Boris, Vinci in jaz drug drugega spraševati, ti, kdo pa je tisti, ki je spraševal tisto o budžetu, ne, ne,… ne tisti z butastim ksihtom,… tisti zraven njega, tisti lobotomiranec,… kdo?… nimam pojma,… a misliš?… ne, tisti s Stopa se ne more usesti v en stol… mogoče,… ja,… je bil,… tisti zadaj,… ne, tisti s sendvičem nima pojma v pojmu, saj ga vidiš, kako topo gleda, tisti za njim, zraven gospe s sendvičem…

Z Matjažem sva se nato sprehodila po mestu in se pogovarjala, kaj je kdo počel zadnjih nekaj let, odkar je šel k Pandurju v Maribor. Na Akademiji sva bila sošolca, še danes pravi, da sem ga enkrat hotel ubiti, ko sem v baletni predavalnici hotel z njim poizkusiti nek premet, pa sem ga čez hrbet zavihtel naravnost z bučo po tleh. Zaradi ženske, baje. Zdaj se je spet vrnil v ljubljansko Dramo, bolje je tako..

-Jonas

  • Share/Bookmark