Arhiv za mesec Marec, 1995

Otožen

Le zakaj se me zdajle takšna otožnost loteva, za pisalno mizo sem sedel in so se besede kar same začele zapisovati na ekran računalnika, potem se pa naenkrat zaustavim, preberem, se zazrem skozi okno in spet vse zbrišem… In tako nekajkrat. In nekajkrat. In se tako kar nekoliko mrcvarim, kot otrok, ki si je potolkel koleno in se naredi na rani hrasta in jo potem kar ne moreš in ne moreš pustiti pri miru, ampak jo mrcvariš in praskaš in lupiš in je bolečina kar nekam sladka… Nekaj odstavkov zapišem, zdijo se mi preveč iskreni, preveč direktni, pa vseeno kar uživam, ker sem nekaj dobrega zapisal, počakam še nekaj trenutkov, potem pa kliknem na gumb in besede za zmeraj izginejo in me prevzame prijetna otožnost, da so stavki odleteli v veter in da jih pri najboljši volji prav nihče, nihče na svetu ne bo nikdar več mogel ujeti, še enkrat zapisati ali izgovoriti. Pa četudi bi se sam potrudil in hotel še enkrat zapisati, mi ne bi uspelo, prav tista besedna zveza je bila tako lepa, prav tisti v tistem stavku sem natanko ujel pomen misli, ki se mi je tisti trenutek kotalila po glavi…

Tih večer je, nekaj dni je, odkar sem se preselil nazaj v hišo svojih staršev, tako tiho in prijetno je tukaj na robu mesta, odvadil sem se že tega zelenja in bližine gozda. Mama se je odselila, žal mi je za vsa tista leta, ko se nisva prav posebej dobro razumela, zdaj si želim, da bi si bila bližja, ampak najbrž je zdaj prepozno, neskončno veliko priložnosti je bilo, pa so vse odfrlele mimo, kot tisti moji stavki, ki sem jih prepustil pozabi.

Kot sladek okus v ustih pogrevam v sebi presenetljiv občutek začudenosti, ko sem poleti po dolgem času spet obiskal svojce v Beli krajini, tam, kjer je živela moja stara mama, kako je peč, na kateri smo se igrali otroci, čisto majhna, drobcena, v spominu sem jo imel kot veliko peč, na katero smo znosili igrače in se na njej prekladali in prerivali vsaj trije naenkrat… Ko sem jo zdaj pogledal, pa mi je segala do prsi… kaj smo bili res tako drobcena bitja?

In kakšne spremembe so se od takrat zgodile v srcu in glavi, grozljivo… Otroštva se ne spominjam kot brezskrbnih dni, sploh ne,… ampak če bi takrat vedel, kaj bo iz mene nastalo, najbrž bi se odločil, da ne bom več rasel. tako kot junak v Grassovem Pločevinastem bobnu…

Bogdan Barovič me je danes klical, pustil mi je sporočilo na tajnici, pred časom sem mu obljubil, da bom prišel na nekakšen intervju, razgovorček, ne vem, kaj naj mu rečem… Saj vem, izognil se mu bom, skril se bom, tako kot sem se že mnogim, Bogdan oprosti, ne zdaj, ne ta teden, tako me nekaj stiska, tako me je nečesa strah…

Pa Magnifico je klical, Robi, kje si, ne morem te dobiti, pri tebi se tudi tajnica oglaša, saj te razumem, z mano je isto, jaz tudi ne dvigujem telefona… Enkrat te dni bom potrkal na vrata, pridem pogledat Petra, kako je že kaj zrasel… Barbaro mi pozdravi…

Zadnjič sem spet po dolgem času gledal televizijo, neka prireditev, no, saj je šlo, lahko bi bilo pa petkrat bolje, ko le ne bi bilo te nore želje po pomembnosti, prestižnosti (kajti ta pride sama, s kvaliteto), ko bi le ne letele tako težke besede z ekrana, ko bi le bilo nekaj duhovitosti, prave, ne tiste obvezne in “za-vsako-ceno-zdaj-je-to-moderno-čeprav-smo-pozabili-kdo-je-to-na-naše-ekrane-prinesel” sproščenosti… Seveda, v člankih bo pa vse naj, kako je bilo dobro, spet smo dokazali, smo zelo ponosni, posebej za to priložnost, vrhunska kakovost, slovenska smetana, udeležil se je tudi, navdušeno občinstvo, zaslužen aplavz, ni mogel skriti razočaranja, najpomembnejše priznanje… In pa seveda, brez obveznega sovražnika (kot v starih socialističnih časih) pa tudi ne bo šlo. V stilu: nekateri nam očitajo, zavistneži pa se trudijo dokazati, skušali so nas podkupiti, določeni ljudje pa želijo omalovaževati, v estradnih krogih se govori, želijo nam preprečiti, ponoči so nam skušali vlomiti v pisarne, našega novinarja so zasledovali, itd…

Spet sem se zameril, pa kaj…

-Jonas

  • Share/Bookmark

CEBIT

Pakiram kufre, jutri gremo v Hannover na sejem CEBIT, bivša kranjska Iskra (ne vem točno, kako se ji zdaj reče, mislim da TELING) in bivša PTT Slovenije (zdaj se jim reče TELEKOM) sta me najeli za prezentacijo najnovejše ISDN tehnologije komunikacijskih linij, po domače povedano, ISDN tehnologija omogoča hiter prenos digitalnih podatkov, kar pomeni, da se bomo tudi pri nas kmalu lahko menili preko video-telefona. Kar bo pa prineslo tudi določene spremembe, recimo, kakšen seksualni manijak si bo moral nadeti dobro masko čez ksiht, če bo hotel po telefonu nadlegovati kakšno deklino…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Roka Rocka

Jutri bo osmi marec, a se zdaj to še vedno praznuje, kaj, po cajtengih nekaj spet pisarijo in se kregajo v pismih bralcev, pa mi ni več nič jasno, kaj je prav in kaj ni, vem samo to, da me Metka nekam postrani gleda in jo že vidim, da mi daje vedeti, da bom moral jutri nekakšne rože nabaviti, da ne bo kaj narobe. Bo pa v ljubljanskih gostilnah najbrž spet zabavno, tako kot sem ponekod videl lansko leto, ko se spravijo babe sindikalno v kakšno oštarijo in potem počnejo tam vraga in pol. Upam , da bo letos kaj drugače. Pa da ne bo spet kdo kaj očital: tudi če deci razgrajajo, mi ni všeč, al’ je dečva al’ je mulec, pjan’c mi gre na kurec.

Zvečer sva z Vladom nastopila v oddaji Roka Rocka. Še premalo je na slovenski tv oddaj za mlade in sem za, ampak ne vem pa, kaj delajo Dvanajsto nasprotje in Helena Blagne v oddaji, ki se ji reče Roka Rocka. A je besedica rock v naslovu samo zaradi dobre besedne igre? Najbrž. Po oddaji sedimo za mizo njen urednik Marko Prpič, bivši član Trefaltove redakcije Stane Sušnik in Vlado, ja tako je to,… kako pa je kaj pri Trefaltu… aha,… zakaj pa je šel Galunič,… ni se mu več dalo,… a ja,… jaz sem pa mislil, da ga je Mito nagnal,… aha,… bejž no,… ne ga srat,… ne verjamem,… kaj pa kaj novi voditelji,… Vlado, kako je pa kaj v Dobrni, a te še vrat boli,… uživam,…

Pred kakega slabega pol leta so se namreč na poti nekje na Štajerskem zvrnili z džipom in si je Vlado poškodoval vrat (le Mateja Svet se je zvlekla brez praske), na obeh koncertih v Cankarjevem domu decembra je za odrom hodil z opornico, pa se še zdaj ni vse do konca poštimalo. V Dobrni ga masirajo in raztegujejo, pravi, da mu je lepo. Jaz bi znorel…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Jonas košarkaš

Na noben način nisem hotel iti, pa me je Zvezdan Martič prepričeval in prepričeval, okej, sem rekel, no, pa grem, klinc, mu bom naredil uslugo, on jo bo pa meni kdaj drugič, namreč na dnevu slovenske košarke v Hali Tivoli je vedno tudi ena smešna tekma med politiki in medijskimi ljudmi, in jih politiki skoraj vsakič nabrišejo, seveda jih, ko pa je Bavčar tako ogromen, Lev Kreft vse živo zadane, Jelinčič pa nasprotnike spravlja ob živce že s svojo prisotnostjo… Na naši strani pa igrajo Predin, Magnifico, mladi Bergant, Zvezdan,… sem obljubil, da tokrat pridem tudi jaz, no prav, bo dobra zajebancija… Kakšna zajebancija neki! Vsi to košarko jemljejo totalno resno, nobene šale, zmagati ali pa nič, po petih minutah igre je imel Predin že štiri osebne napake, jaz sem že sopel kot lokomotiva (kdo med vami je nazadnje igral košarko na dva koša?), Gumilar je kar ležal na klopi in lovil sapo, Šerbi (uradni selektor reprezentance) je že skakala in tulila na igrišče, edino tisti Američan, ki igra hokej pri Olimpiji je šibal gor in dol po igrišču, kot da je navit.

Zmagali smo za en koš razlike. Če ne bi, bi po moje še kdo jokal.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »