Otožen

Le zakaj se me zdajle takšna otožnost loteva, za pisalno mizo sem sedel in so se besede kar same začele zapisovati na ekran računalnika, potem se pa naenkrat zaustavim, preberem, se zazrem skozi okno in spet vse zbrišem… In tako nekajkrat. In nekajkrat. In se tako kar nekoliko mrcvarim, kot otrok, ki si je potolkel koleno in se naredi na rani hrasta in jo potem kar ne moreš in ne moreš pustiti pri miru, ampak jo mrcvariš in praskaš in lupiš in je bolečina kar nekam sladka… Nekaj odstavkov zapišem, zdijo se mi preveč iskreni, preveč direktni, pa vseeno kar uživam, ker sem nekaj dobrega zapisal, počakam še nekaj trenutkov, potem pa kliknem na gumb in besede za zmeraj izginejo in me prevzame prijetna otožnost, da so stavki odleteli v veter in da jih pri najboljši volji prav nihče, nihče na svetu ne bo nikdar več mogel ujeti, še enkrat zapisati ali izgovoriti. Pa četudi bi se sam potrudil in hotel še enkrat zapisati, mi ne bi uspelo, prav tista besedna zveza je bila tako lepa, prav tisti v tistem stavku sem natanko ujel pomen misli, ki se mi je tisti trenutek kotalila po glavi…

Tih večer je, nekaj dni je, odkar sem se preselil nazaj v hišo svojih staršev, tako tiho in prijetno je tukaj na robu mesta, odvadil sem se že tega zelenja in bližine gozda. Mama se je odselila, žal mi je za vsa tista leta, ko se nisva prav posebej dobro razumela, zdaj si želim, da bi si bila bližja, ampak najbrž je zdaj prepozno, neskončno veliko priložnosti je bilo, pa so vse odfrlele mimo, kot tisti moji stavki, ki sem jih prepustil pozabi.

Kot sladek okus v ustih pogrevam v sebi presenetljiv občutek začudenosti, ko sem poleti po dolgem času spet obiskal svojce v Beli krajini, tam, kjer je živela moja stara mama, kako je peč, na kateri smo se igrali otroci, čisto majhna, drobcena, v spominu sem jo imel kot veliko peč, na katero smo znosili igrače in se na njej prekladali in prerivali vsaj trije naenkrat… Ko sem jo zdaj pogledal, pa mi je segala do prsi… kaj smo bili res tako drobcena bitja?

In kakšne spremembe so se od takrat zgodile v srcu in glavi, grozljivo… Otroštva se ne spominjam kot brezskrbnih dni, sploh ne,… ampak če bi takrat vedel, kaj bo iz mene nastalo, najbrž bi se odločil, da ne bom več rasel. tako kot junak v Grassovem Pločevinastem bobnu…

Bogdan Barovič me je danes klical, pustil mi je sporočilo na tajnici, pred časom sem mu obljubil, da bom prišel na nekakšen intervju, razgovorček, ne vem, kaj naj mu rečem… Saj vem, izognil se mu bom, skril se bom, tako kot sem se že mnogim, Bogdan oprosti, ne zdaj, ne ta teden, tako me nekaj stiska, tako me je nečesa strah…

Pa Magnifico je klical, Robi, kje si, ne morem te dobiti, pri tebi se tudi tajnica oglaša, saj te razumem, z mano je isto, jaz tudi ne dvigujem telefona… Enkrat te dni bom potrkal na vrata, pridem pogledat Petra, kako je že kaj zrasel… Barbaro mi pozdravi…

Zadnjič sem spet po dolgem času gledal televizijo, neka prireditev, no, saj je šlo, lahko bi bilo pa petkrat bolje, ko le ne bi bilo te nore želje po pomembnosti, prestižnosti (kajti ta pride sama, s kvaliteto), ko bi le ne letele tako težke besede z ekrana, ko bi le bilo nekaj duhovitosti, prave, ne tiste obvezne in “za-vsako-ceno-zdaj-je-to-moderno-čeprav-smo-pozabili-kdo-je-to-na-naše-ekrane-prinesel” sproščenosti… Seveda, v člankih bo pa vse naj, kako je bilo dobro, spet smo dokazali, smo zelo ponosni, posebej za to priložnost, vrhunska kakovost, slovenska smetana, udeležil se je tudi, navdušeno občinstvo, zaslužen aplavz, ni mogel skriti razočaranja, najpomembnejše priznanje… In pa seveda, brez obveznega sovražnika (kot v starih socialističnih časih) pa tudi ne bo šlo. V stilu: nekateri nam očitajo, zavistneži pa se trudijo dokazati, skušali so nas podkupiti, določeni ljudje pa želijo omalovaževati, v estradnih krogih se govori, želijo nam preprečiti, ponoči so nam skušali vlomiti v pisarne, našega novinarja so zasledovali, itd…

Spet sem se zameril, pa kaj…

-Jonas

  • Share/Bookmark