Arhiv za mesec April, 1995

Kunst

… tako malo časa sem imel te dni, tako malo, že dolgo ni bilo tako, vaje po dvakrat na dan, pa vsi živčni in vse preveč utrujeni, še sreča, da se je premiera zares zgodila na napovedani dan, 20. aprila, Dragan je bil res vesel, kupili smo mu lep zlat prstan s črnim kamnom, najbrž je to prvi zlat prstan, ki ga je kdajkoli dobil, pa tudi zadnji, primerno darilo za odhod v penzijo, zdi se mi, da mu nihče prav zares ne verjame, da bo res šel v penzijo, hej, Živadinov, a ti to resno, seveda, pravi on, zdaj bom pa pisal knjige, leta 2045 se pa skupaj z vsemi simboli iz predstave vržem v vesolje, boste videli, pravzaprav najbrž ne boste videli, ker boste do takrat že vsi pomrli, a res, veš kaj, Dragan, jaz tudi mislim še nekaj časa živeti, ne verjamem, da se bom upehal pred letom 2050, toliko da veš, na moje sodelovanje v tem smislu ne računaj, se imam kar preveč rad, a prstan ti je všeč?, na njem je na eni strani vgravirano Noordung 1:1, na drugi pa WAS IST KUNST?, kdaj si se nazadnje vprašal, kaj?, si se recimo letos; jaz zase ne bi mogel priseči, dobro pa bi se bilo vsake toliko časa vprašati, vsi mi, ki se imamo za nekakšne umetnike, eni bolj drugi pa manj, meni so sicer zadnje čase drugačna vprašanja rojila po glavi, kdo sem, kaj počnem tu, kam sem namenjen in ali mi bo jutri še lepo?, odgovorov pa seveda ni, saj jih ne more biti, drugače pa ne bi bilo te vzvišene filozofske patetike, seveda ne,… zdaj mi je pa že malo žal, da je vsega konec, kar fajn smo se imeli, Pavle Ravnohrib, Milena Grm, Marko Mlačnik, Mario Šelih, Iva Zupančič, Romana Šalehar, Mateja Rebolj, Mojca Partljič, Marinka Štern, Borut Veselko, Ivo Godnič, Uroš Maček, Maruša Oblak, pa na Vakija ne smem pozabiti, ki je vse skupaj napisal, pa na Fiškina, ki je kupolo zgradil, pa Ivana, pa poglavarja Jovića… lejga, spet sem se zakompliciral s tem naštevanjem, zdaj bom pa spet koga pozabil in bo zamera…

… po dolgem času sem spet preživel nekaj uric z Juretom, nič se ni spremenil od lanskega leta, čeprav se je zelo popravil in poboljšal, ko ga le ne bi tisti špagetar tako nazaj držal, ta je res nekaj posebnega, pred meseci sem ga videl, kako je pred startom v šali kar podiral sotekmovalce, ko so si zapenjali smuči in so se kar nekam kislo smejali njegovim šalam, nihče ni znal biti tako sproščen, takrat sem vedel, da ga nihče ne more premagati, in ga res nihče tudi ni mogel, ampak naslednje leto bo drugače, spet bomo šli na obalo in spet bom vsak dan gledal Koširja, Jovana in druge, kako hodijo zjutraj teči ali pa kolesariti, zvečer pa na košarko, in spet se bodo ščipali v noge, kdo ima več mišic in manj maščobe pod kožo, naslednjo sezono bo Tomba padel, prepričan sem…

… rekli so mi, da se spet en bebec v pismih bralcev oglaša, češ, kdo daje denar za tak program in je ves ogorčen in oh in sploh, to je pa že škandal, petinštirideset minut in nobene besede, a zdaj si pa gospod Ž lahko res vse privošči ali kaj, porkamadona, kam smo prišli, za tak honorar bi morali dobiti najmanj petsto besed na minuto, naslednjo oddajo bomo merili in le bo manj, se bomo pritožili pismeno pri vodstvu televizije, naj vendar nekaj naredijo, a za to plačujemo naročnino ali kaj?…

… jutri pa motor pod jajca in grem, ravno prav se je otoplilo, da ni več problema, no, seveda, eno toplo majico ali dve bom seveda ovil okoli svojega občutljivega životka, pa eno dobro kapco bom tudi čez ušesa potisnil, usnjenih jaken imam pa tudi ravno prav dovolj, da se bo že našla ena, ki ne bo pustila, da bi se Jonček Sonček prehladil, kajneda?… kdor me vidi vihrati mimo, naj mi lepo pomaha, bom gotovo pomahal nazaj, razen če ne bo kakšna ful zakomplicirana prometna situacija…

-Jonas

  • Share/Bookmark