Dež

Kdaj bo že spet posijalo sonce, dež tako težko prenašam, no, da ne bom prehitro rekel, všeč mi je če pada dež ponoči ali pozno zvečer, ko si lepo doma in na toplem, se s punco stiskaš pred televizorjem ali pa kaj prebiraš, zunaj pa prijetno škreblja, ampak čez dan, to pa ne, nemogoče, grozno, obupno, zmeraj sem moker v noge, od svojega osemnajstega leta, odkar je mama nehala skrbeti zame, nisem na noge nataknil gumijastih škornjev, jih tudi nimam, dežnika tudi nisem nikdar kupil, vedno sem moker v dežju, v glavo in noge, nekateri se znajdejo in se zadekajo v pelerine in klobuke, meni to nikdar ne rata…

In sem šel cepec z avtom v mesto ob dveh popoldne, Ljubljana je bila zabasana, a razumete, kaj se to pravi zabasana, od Miklošičeve do železniške postaje sem se vozil petinštirideset minut, potem sem pa parkiral in šel peš nazaj igrat biljard, to je edina stvar, ki se jo splača početi v mestu med dežjem, doma pa se splača edino… saj veste, svinjarije… Počasi začenjam razumeti, zakaj so vse velike civilizacije tako strmoglavo propadle, tudi Slovenci se bomo preobjedli vsega, pred petimi leti ni bilo nikdar take gužve v mestu, zdaj pa ima vsaka družina dva ali tri avtomobile, v študentskem naselju (ubogi revni študentje) so parkirišča polna, srednješolska mularija pa se tudi vozi z avtomobili…

-Jonas

  • Share/Bookmark