Arhiv za mesec Junij, 1995

Otočec

Bernarda Jeklin mi je naravnost ukazala, da moram vsekakor priti na finale njene akcije Model 95, da bo luštno, da so dekleta letos še posebej zanimiva, da bo dosti ljudi… Pa še televizija, pa Stojan Auer (argument, ki ga nisem mogel prezreti), pa cel kup italijanskih harlijev… Okej, seveda pridem, okej, okej, tej ženski preprosto nikdar ne rečeš ne. In sem prišel, seveda, in so mi našli dodaten sedež v prvi vrsti zraven komisije in me je Bernarda takoj pocukala za rokav, no, povej, kaj ti misliš, ali smo prav izbrali, nismo čisto prepričani, meni je osebno še najbolj všeč Lea, no, povej…

Z mislimi sem bil že drugod, ogledoval sem si sceno in ljudi, ki skrbijo zanjo, koliko kamermanov, organizatorjev… Publika pa v dvorani, pridno sedi že pol ure pred pričetkom in opazuje, kako se ljudje sprehajajo po odru in popravljajo še zadnje malenkosti. In mi je bilo jasno, zakaj pri teh oddajah nikoli ne čutim pristnega stika s publiko v dvorani, zakaj hudiča lahko na satelitih publika vriska in cepeta in se smeje in vzklika, pri nas pa v vseh razvedrilnih oddajah komajda pripraviš ljudi, da sem in tja zaploskajo… Za publiko se namreč nihče ne zmeni, ozvočenje je preglasno, oder je predaleč, med prenosom se program naenkrat prekine (ko se pri vas doma na malem ekranu vrtijo reklame)… da o nekaterih nastopajočih niti ne govorim, kako prav ima Ali En v tistem svojem prvem štiklcu… Porkamadona, kdaj se bodo idioti na naših zabavnih odrih nehali le prekladati pred mikrofoni in gubati čelo, kadar je pesem žalostna, se gibati v bokih, kadar je pesem vesela in v zanosu širiti roke, kadar pojejo ravno o še posebej veliki ljubezni, ljuuuuuuuuuuubil sem te, premamiiiiiiiiiiiiiiiila si me, še miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiislim na te, zadaaaaaaaaaaaaaaaaaaaavil bi se… Res je, pevce imamo odlične, ampak meni to že dolgo ni zadosti, kje je osebnost, kje je samozavest, kje je kdo, ki bi res nekaj pošteno delal in snoval, pilil in vadil, ne pa da razmišljajo samo o toaletah… In komedijantov pogrešam. Koga, ki bi znal stresi nekaj duhovitih (ampak res duhovitih) šal, ne pa da se raznorazni čarovniki skušajo prikupiti občinstvu z debilnimi in duhomornimi domislicami, ob katerih mi je včasih naravnost nerodno, češ, glej ga, a morajo res vsi vedeti, da je idiot…

Ni mi bilo za vzdržat, slabo sem se počutil (resnici na ljubo ni bila kriva oddaja, ampak sem se slabo počutil, kaj vem zakaj, mogoče sem kaj takega pojedel) in sem odšel po dvajsetih minutah. Obljubo sem izpolnil, ogledal sem si, kar me je zanimalo, pogrešal pa me, upam tudi ni nihče.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Novi časi

Zame je vsak dan v tednu enak. Še nikoli nisem hodil v službo, zato se tudi nisem nikoli navadil rednega delavnika, od ponedeljka do petka delati, ob vikendih si pa frej. Mene samo včasih presenetijo nedelje, ko hočem v trgovino in je vse zaprto. Ah, seveda, nedelja je, nihče ne dela. Kako težko je to dojeti nekomu, ki ali dela ves teden, tudi ob sobotah in nedeljah, ali pa lenari ves teden… Dela mi ni nikoli zmanjkalo, če bi hotel, bi bil lahko zaposlen nenehno, po deset ur dnevno… toliko je še neprebranih knjig, toliko je še zanimivih stvari, ki bi se jih rad naučil, toliko je še spretnosti, ki bi jih lahko razvijal. Nedokončani scenariji za TV oddaje, ki ne bodo nikoli ugledali luč sveta, no, vsaj dokler bo Trefalt v hiši, ta bi mi zaustavil vsak poskus, tako kot me niti v Paradižniku Djuro ne more zasesti v kakšni manjši vlogi, Mito mu to vedno znova prijazno odsvetuje.

In za gledališče imam toliko idej pripravljenih, poleti se v Ljubljani res nič ne dogaja, kako enostavno bi bilo narediti nekaj predstav, poiskati primerno dvorišče v starem delu mesta in jih igrati do otopelosti. Tudi denar bi bilo nemara pametno služiti, toliko priložnosti za zaslužek, kot je je sedaj, ni bilo nikoli. In toliko butastih novopečenih podjetnikov, ki se projektov lotevajo naravnost amatersko, pa jim vseeno uspeva nabirati cekine. Ampak tudi prej, ko so bili še tisti “hudi časi”, sem imel o življenju enako mišljenje, enaka načela. Sreča leži v jarku, le pobrati jo je treba, nekoliko otresti in jo čuvati, negovati, gojiti. Tako kot ljubezen. To pa še posebej! Prav te umetnosti sem se veliko prepozno naučil… bedak, lahko bi se tako preprosto izognil vsaj polovici svojih depresivnih blodenj, ampak kaj hočeš, nekateri dojemajo(mo) le zgrda…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Zgodaj ponoči

Michael Jackson je danes imel intervju na satelitih, skupaj z ženičko Liso Mario Presley, prvih deset minut sploh nisem nič dojemal, ker sen samo gledal njej v faco in razmišljal komu hudiča je podobna, dolgo sem rabil, da sem pogruntal, Elvisu kajpak, vosu bedasti, Elvis ful faca, škoda da ga ni več in da se samo vsake toliko časa kot duh kje pokaže, ampak ne pri nas, Slovencev zgleda ne šljivi, samo v Las Vegasu, tale Jackson ga pa res biksa, zdaj ima nov dvojni CD zunaj, pa reklamni film, spet se vsi spotikajo obenj, češ da je fašističen, ker so noter vojaki in parada, zanimiv video vsekakor, o politiki pa mularija tako ali tako ne razmišlja, ljudje preveč na finto padajo, kdor je pameten, naredi zmeraj nekaj takega, kar je na robu in se potem folk spotika in piše in debatira, on se pa v pest smeje, češ, hehe, dobro sem vas nategnil, glavno da se govori on piše, zastonj reklama, hehehe, tako je bilo tudi s tistim faktor plakatom za SunMix, pa Madona se je stalno nekaj slačila in provocirala, Prince tudi ni več Prince ampak je nekaj brezimnega, nekakšen znak, v tujih cajtengih namesto imena “Prince” lepo narišejo znakec, jaz bi ga tudi zdajle, ampak ne vem, če se ga tule v Lady da, najbrž ne, no, škoda, pa Gunsi tudi zmeraj poskrbijo za kakšen škandal, bolje da se slabo govori, kot da se nič ne govori, hmmmmm, gruntam, gruntam, nekaj bi moral tudi jaz narediti, nekaj odmevnega, klinc, gladovne stavke so out, to so nam Slovencem zamočili Jernej Jung in njegovi, bebci pač, kaj češ, hmmmmm, na gobec se tudi ne splača nobenega usekat, le ni res pravega razloga, to je že Vinci naredil, še zdaj se rad spominja tega dogodka, kamorkoli pride v javnost, zmeraj se najprej zahvali Pelhanu ne vem že zakaj, sem mu rekel zadnjič, Vinci, zdaj pa je že cajt, da nehaš s tem Pelhanom, folk je že pozabil, kaj je že bilo s tem Pelhanom in klofuto, ti pa še zmeraj goniš Pelhan, Pelhan, Pelhan, potem mi je pa Vinci z enim res žalostnim obrazom odvrnil, Jonas, meni je ta tip vse zjebal, totalno sem v kurcu, dobesedno je tako rekel, da ne bo kaj narobe ker take grde izraze uporabljam, ampak je res tako rekel, prisežem…

… glej ga, spet se mi dogaja, da mi kar zmanjka idej za pisanje, zmeraj bolj pogosto, potem se pa zatečem v razglabljanje o vremenu, kot kadar se pogovarjaš s kom, ki ga že dolgo časa nisi videl, in je med tabo in njim že zdavnaj vse drugače, kot je nekoč bilo in potem ti je kar malo nerodno, ko se pogovor noče in noče začeti in potem oba samo kimata, ja, ja, no, kako si kaj in on te vpraša, kaj pa kaj počneš, ti pa spet ne veš, kaj bi odvrnil, mislim, a se zdaj splača razlagati čisto vse po vrsti, pa potem raje rečeš, no, nič takega, vse po starem, medtem pa po možganih mrzlično iščeš ime kakega skupnega starega prijatelja, da se lahko potem rešiš z “kako pa kaj Francl (ali kakorkoli je že temu skupnemu prijatelju ime)?” in potem samo upaš, da bo pogovor le stekel in ti oni odvrne “nič ga nisem že dolgo videl” in sta spet na začetku in ne vesta, kaj bi drug drugemu rekla, dokler se on ne spomni in reče, “danes je pa končno enkrat lepo vreme” in si kar oddahneš, ker imaš že pripravljen odgovor ” ja, saj je bil že čas, sredi junija smo, pa še ni bilo ta prave toplote” in ko si potem izmenjata še nekaj podobnih nevtralnih stavkov, imata oba občutek, da sta pa zdaj oba dovolj prispevala k pogovoru in da lahko brez težav gresta svojo pot, ne da bi imel kdo občutek, da je bil nevljuden ali, bognedaj, preveč važen…

Ura je štiri zjutraj, zmeraj se v zadnjem trenutku spomnim, da je treba še oddati tekst za Lady, včasih se potem prepričam, da bom pa zjutraj bolj zgodaj vstal in napisal, ampak sem potem še vedno preklel samega sebe, jutro ni zame, nič ne morem zjutraj, še seksati ne, čeprav mi zmeraj stoji…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Zlata nota

… spet je eden tistih trenutkov, ko sedim pred ekranom računalnika in čakam, da mi bo v glavo padlo kaj takega, kar se splača vreči na papir, daj no daj, Jonas, spomni se, kaj se je vse dogajalo zadnjih štirinajst dni, sam si kriv, zakaj si pa ne zapisuješ, včasih si bil lepo priden, si si vse zapisal v tisi svoj mali notesnik, vsak dan si kaj zabeležil, koga si srečal, kdo je kaj rekel, koga si s kom videl in kdo je bil kje užaljen,… zdaj pa tuhtam in tuhtam, nekdo mi je nekoč rekel, da mi bo kmalu nujno zmanjkalo snovi za pisanje, ker je Slovenija tako majhna, da v enem letu prav vsakega srečaš, premalo je znanih fac, o tistih, ki jih ljudje ne poznajo se pa tako ali tako ne splača pisati…

… začetek posnetka Zlate note sem gledal, pa nisem dolgo zdržal, vse je bilo tako nekam čudno, v dvorani je tako nekam domača scena, vsi se poznajo med seboj, glasbeniki, pevci, založniki, producenti, ploskajo nagrajencem na odru in navdušeno tulijo, ko pa se z njimi pogovarjaš zasebno, pa skoraj nobeden nima kaj dosti dobrega za povedati o drugih… leva scena, dobro je rekel Ali En, res je leva scena, doma smo se prepirali, kdo je imel prav, ali se ima Ali pravico tako obnašati, biti nesramen in zavrniti nagrado, ali ima Plestenjak pravico metati krožnike, ali se ima ta leva scena pravico zgražati, ljudje božji, kaj ste pa drugega pričakovali, kako naj se pa Ali drugače obnaša, ali naj kar pride na oder in se ves srečen in nasmejan zahvali in sprejme nagrado prav od tistih, ki jih tako neusmiljeno (in, priznati je treba, včasih prav duhovito) pljuva, a ste mislili, da bo prišel v reklcu in kravati in stopil na oder lepo počesan in rekel kaj lepega in prisrčnega (da si je pa upal eno od hostes prijeti za rit, pa vsaka čast, mene bi tudi mikalo, pa si ne bi upal)? Sicer pa, ali je bila nagrada tudi denarna?, a kdo kaj ve?, ker če ni bila denarna, potem bi bilo zanimivo videti tega mladeniča, če bi se potem tudi odpovedal kakim stotim tisočakom… priznam, da sem se hahljal, ko sem prvič slišal tisti njegov prvi štiklc z naslovom Leva scena, dober je, ha, ha, ful je faca, tale Ali En, lej ga, kako je jezen, prav simpatičen, ho, ho, dobro ga serje, he, he, oster je, madona, pravi jezni mladenič, hi, hi, a si slišal tisto od Domiclja in Čukov, o jebenti, dobro si upa, ha, ha, ni kaj, fant mnogo obeta… ko je pa njegov CD ven prišel, sem pa kar malo zaskrbljeno pogledal med komade, če ni kakšen posvečen dotičnemu Jonasu Ž., v tem primeru bi se pa najbrž bolj kislo nasmehnil, no ja, saj pravim, saj je simpatičen, he, he, ampak fant nima mere, zgleda da se je izpel, idej mu zmanjkuje, tole pa niti ni več tako duhovito, ah, no ja, he, he, malo mora še delati na besedilih, pa bo mogoče kaj iz njega, hm, več sem pričakoval, nekoliko me je razočarala produkcija, pa tudi druga besedila niso več tako sveža in udarna, kot bi človek pričakoval, no ja….

Janu pa ne dam prav, kaj se je njemu treba pretepati in bosti z mularijo (še posebej, če imaš zraven eno fejst babo), še dolgo se mu bodo zaradi tega smejali in ga vlačili po zobeh, pa še nekaj bi mu tudi svetoval, Jan, ne nastavljaj se toliko fotoaparatom, prav na vsaki klinčevi gostiji se pojaviš in slikaš, pa če je to otvoritev najbolj zakotne diskoteke ali pa izbor za miss Zgornjega Kašlja, kjer so fotografi tam si tudi ti, daj no, ne pretiravaj, naj te raje fotografi iščejo, namesto da ti iščeš njih, in Dominiku isto povej… in da ne bo pomote, Jana imam rad, morali bi ga slišati, kako igra kitaro…

-Jonas

  • Share/Bookmark