Novi časi

Zame je vsak dan v tednu enak. Še nikoli nisem hodil v službo, zato se tudi nisem nikoli navadil rednega delavnika, od ponedeljka do petka delati, ob vikendih si pa frej. Mene samo včasih presenetijo nedelje, ko hočem v trgovino in je vse zaprto. Ah, seveda, nedelja je, nihče ne dela. Kako težko je to dojeti nekomu, ki ali dela ves teden, tudi ob sobotah in nedeljah, ali pa lenari ves teden… Dela mi ni nikoli zmanjkalo, če bi hotel, bi bil lahko zaposlen nenehno, po deset ur dnevno… toliko je še neprebranih knjig, toliko je še zanimivih stvari, ki bi se jih rad naučil, toliko je še spretnosti, ki bi jih lahko razvijal. Nedokončani scenariji za TV oddaje, ki ne bodo nikoli ugledali luč sveta, no, vsaj dokler bo Trefalt v hiši, ta bi mi zaustavil vsak poskus, tako kot me niti v Paradižniku Djuro ne more zasesti v kakšni manjši vlogi, Mito mu to vedno znova prijazno odsvetuje.

In za gledališče imam toliko idej pripravljenih, poleti se v Ljubljani res nič ne dogaja, kako enostavno bi bilo narediti nekaj predstav, poiskati primerno dvorišče v starem delu mesta in jih igrati do otopelosti. Tudi denar bi bilo nemara pametno služiti, toliko priložnosti za zaslužek, kot je je sedaj, ni bilo nikoli. In toliko butastih novopečenih podjetnikov, ki se projektov lotevajo naravnost amatersko, pa jim vseeno uspeva nabirati cekine. Ampak tudi prej, ko so bili še tisti “hudi časi”, sem imel o življenju enako mišljenje, enaka načela. Sreča leži v jarku, le pobrati jo je treba, nekoliko otresti in jo čuvati, negovati, gojiti. Tako kot ljubezen. To pa še posebej! Prav te umetnosti sem se veliko prepozno naučil… bedak, lahko bi se tako preprosto izognil vsaj polovici svojih depresivnih blodenj, ampak kaj hočeš, nekateri dojemajo(mo) le zgrda…

-Jonas

  • Share/Bookmark