Otočec

Bernarda Jeklin mi je naravnost ukazala, da moram vsekakor priti na finale njene akcije Model 95, da bo luštno, da so dekleta letos še posebej zanimiva, da bo dosti ljudi… Pa še televizija, pa Stojan Auer (argument, ki ga nisem mogel prezreti), pa cel kup italijanskih harlijev… Okej, seveda pridem, okej, okej, tej ženski preprosto nikdar ne rečeš ne. In sem prišel, seveda, in so mi našli dodaten sedež v prvi vrsti zraven komisije in me je Bernarda takoj pocukala za rokav, no, povej, kaj ti misliš, ali smo prav izbrali, nismo čisto prepričani, meni je osebno še najbolj všeč Lea, no, povej…

Z mislimi sem bil že drugod, ogledoval sem si sceno in ljudi, ki skrbijo zanjo, koliko kamermanov, organizatorjev… Publika pa v dvorani, pridno sedi že pol ure pred pričetkom in opazuje, kako se ljudje sprehajajo po odru in popravljajo še zadnje malenkosti. In mi je bilo jasno, zakaj pri teh oddajah nikoli ne čutim pristnega stika s publiko v dvorani, zakaj hudiča lahko na satelitih publika vriska in cepeta in se smeje in vzklika, pri nas pa v vseh razvedrilnih oddajah komajda pripraviš ljudi, da sem in tja zaploskajo… Za publiko se namreč nihče ne zmeni, ozvočenje je preglasno, oder je predaleč, med prenosom se program naenkrat prekine (ko se pri vas doma na malem ekranu vrtijo reklame)… da o nekaterih nastopajočih niti ne govorim, kako prav ima Ali En v tistem svojem prvem štiklcu… Porkamadona, kdaj se bodo idioti na naših zabavnih odrih nehali le prekladati pred mikrofoni in gubati čelo, kadar je pesem žalostna, se gibati v bokih, kadar je pesem vesela in v zanosu širiti roke, kadar pojejo ravno o še posebej veliki ljubezni, ljuuuuuuuuuuubil sem te, premamiiiiiiiiiiiiiiiila si me, še miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiislim na te, zadaaaaaaaaaaaaaaaaaaaavil bi se… Res je, pevce imamo odlične, ampak meni to že dolgo ni zadosti, kje je osebnost, kje je samozavest, kje je kdo, ki bi res nekaj pošteno delal in snoval, pilil in vadil, ne pa da razmišljajo samo o toaletah… In komedijantov pogrešam. Koga, ki bi znal stresi nekaj duhovitih (ampak res duhovitih) šal, ne pa da se raznorazni čarovniki skušajo prikupiti občinstvu z debilnimi in duhomornimi domislicami, ob katerih mi je včasih naravnost nerodno, češ, glej ga, a morajo res vsi vedeti, da je idiot…

Ni mi bilo za vzdržat, slabo sem se počutil (resnici na ljubo ni bila kriva oddaja, ampak sem se slabo počutil, kaj vem zakaj, mogoče sem kaj takega pojedel) in sem odšel po dvajsetih minutah. Obljubo sem izpolnil, ogledal sem si, kar me je zanimalo, pogrešal pa me, upam tudi ni nihče.

-Jonas

  • Share/Bookmark