Živadinova sem srečal na ulici, s punco pričakujeta otroka. Kot strela z jasnega me je usekalo po tilniku, vendar le za trenutek. Seveda, lahko si še tak radikalec, in verjemite mi, tudi jaz sem se včasih ponosno štel med njih, tisto najgloblje v nas vseh bo vedno sčasoma usekalo na dan, pa če si še tako drugačen od vseh… Življenje, smrt, žalost, ljubosumje, zavist, ljubezen. Seveda ljubezen. Predvsem ljubezen!
-Jonas
Zakaj hudiča se nekdo ne spravi skupaj in nekako ne zrihta te zahojene gostilne Rio, ki ima gotovo najlepši vrt v samem središču Ljubljane. Obdan z visokim zidom, tako da mestni hrup kar nekako obstane zunaj, in dovolj zelenila, da si lahko vsaj nekoliko odpočiješ pljuča. Zakaj ni tam dobre hrane, lepih miz, prijetnega in urejenega osebja? V času kosila in zvečer bi bilo nabito polno, če bi bila vsaj hrana kaj vredna, ne pa samo golaž, zrezki in čevapčiči. No, poleti je vsaj Kino pod zvezdami tam, super je gledati film medtem ko lahko vmes tankaš pivce in greš lahko vmes na sekret, če se ti ravno zljubi. Nek triler sem gledal, napisan po uspešnici Deana Koontza, ki ga, milo rečeno, ne prenašam. Pisec z nasilno in infantilno domišljijo, obseden s kvazi nadnaravnimi in morbidno spiritualističnimi rečmi. Duhovi, telepatija, vizije, reinkarnacija, življenje po smrti in podobne zadeve… Bljak, ogabno, če se s temi rečmi začnejo ukvarjati nekritični ljudje.
-Jonas
Na operacijski mizi (zaradi zlomljene noge) je poginil najin Aaron.Popolnoma nepričakovano, nek prijazen veterinar mi je razlagal, da mu je pač pod narkozo odpovedalo srce, nisem ga niti mogel zbrano poslušati… Ne spadam med ljudi, ki s tisto značilno slovensko ljubeznijo čuvajo in negujejo svoje štirinožne prijatelje in ti grejo včasih kar malo na jetra, ko prideš na obisk in imaš nekak čuden občutek, kot da je pes gospodar pri hiši. Aarona sem namenil Metki predvsem kot darilo, ki ga sam nisem nikoli imel, naša družina pač ni bila za domače živali, niti mačke nismo imeli pri hiši, čeprav z njimi ni nikoli pravega dela ali stroškov. Po pravici povedano mi je nekoliko nerodno, da se takole razpisujem o tem, neskončno so mi šli vedno na jetra tisti članki v revijah, kjer recimo znane Slovence sprašujejo o domačih ljubljenčkih in potem Drnovška slikajo s tistim njegovim cuckom… Na, zdaj pa jaz tule svetu razkladam, kako je bil ta kuža oh in sploh in prijazen in pameten… Ne vem, kaj naj si mislim, priznati pa moram, da me niti mati niti šola niti vojska niso mogli naučiti nekega pravega reda, življenjskega ritma, obveznosti. Vstanem kadar pač vstanem, zaspim, kadar mi pade knjiga iz rok, kosilo je ali pa ga tudi ni, namesto večerje brskanje po hladilniku tam nekje po deseti uri zvečer.
Z Aaronom pa so prišle prve obveznosti, ki jih enostavno ni bilo mogoče prezreti. Ni mi bilo zmeraj prijetno pogledati v biljardnici na uro, joj, hudiča, oprosti Jože, bova jutri naprej igrala, psu je treba dati hrane: pa zjutraj kar naenkrat ne moreš več poležavati, psa je treba peljati scat, pa v gozd da se znori, pa počistiti pesjak in hišo (ne hišico, nemške doge imajo hiše)… Navadil sem se ga, zdaj ga pogrešam. In pesti me čudna melanholija, ko se spomnim njegove živahnosti, šlo je življenje, šlo, žal mi je vsakega živega bitja, žal mi je vsakega diha, ki zastane za zmeraj… Še ko sem stanoval v Zupančičevi jami (zdaj jo bodo menda totalno zazidali, škoda), je na ograjo balkona enkrat poleti priletel za dlan velik metulj in tam obležal. Tako nenadoma, kar naenkrat, hip pred tem je še letel in se potem kdove zakaj odločil spustiti tisto svojo malo, malo, metuljčno dušico prav na tistem balkonskem oknu… V svoji domišljavosti sem si dogodek razlagal kot nekakšen znak Božje previdnosti, češ, ta kraj je nekaj posebnega, nekaj drugačnega,… Pa seveda gotovo ne gre za to. Metulji umirajo povsod. In kužki. In ljudje. Še posebej ljudje. In tako smo že navajeni tega. Mrličev na cestah, v Bosni, tam nekje na Vzhodu, pa v Afriki…
Je pa seveda na nek način hecno in ironično – za vse te tragedije, pa naj gre za otroški avtobus, ki zleti s ceste, ali pa za nesrečne žrtve kakšnega potresa in podobno… za vse te preminule duše ne najdem solze v svojem srcu, niti zgane se mi ne nič v meni, no ja, saj pomislim, joj, to je pa grozno, to je pa res žalostno. Ampak vseeno… tujci so tujci, ko so mi povedali za psa, me je pa pošteno stisnilo… Takšni smo pač. Ljudje smo.
-Jonas
Jonas Žnidaršič, igralec, TeVe voditelj in ljubitelj digitalne tehnologije.
