Šverc čez Ljubelj

Bilo je enkrat okoli božiča 87 ali 88… Časi, ko sem se ravno še končeval Akademijo za gledališče in se vmes intenzivno ukvarjal z računalništvom. Takrat že bolj zaradi denarja, kot pa zaradi kakšnega entuziazma. Časi velikih načrtov so bili to…

Prepoved uvoza računalnikov je takrat veljala za navadne smrtnike in se je bilo pač treba znajti, podjetja in institucije pa so ravno takrat začutile potrebo po njih, z njimi pa tudi posamezniki. In poleg legalnega računalniškega trga (na katerem so podjetja po nekajkrat preplačevala robo) je cvetel tudi črni, švercibilni trg. Katerega del sem bil tudi sam. Preprosto povedano: švercal sem, kolikor se je dalo!

In me je nekega dne povprašal nek prijatelj, ali bi mu znal zrihtat en PC računalnik po primerni ceni, pa sem odvrnil, seveda bi znal, ali imaš avto, greva jutri v München, za carinike pa ne skrbi. In sva šla.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti Celovcu. Na Ljubeljskem prehodu sem najprej prijavil nek majhen na pol žepni SHARP-ov računalnik, češ da je pokvarjen in da ga nesem v Celovec popravit. Zanj sem moral na meji pred carinikom izpolniti poseben formular, ki ga je potem ta poštempljal in ki sem ga lahko kasneje ob povratku pokazal carinikom, da je bil tisti SHARP v Avstriji samo na popravilu in da mi zanj ni treba plačati carine. Vpisati sem moral vse, od imena računalnika, modela, pa do serijske številke, da ne bi, bognedaj, namesto tistega računalnička nazaj grede prešvercal česa drugega, s podobnim imenom…. Imel pa sem za to priložnost poseben kemični svinčnik, ki se ga je dalo z radirko zbrisati, he, he, he…

Midva naravnost v München, tam sva pri preprodajalcih, ki sem jih že dobro poznal, kupila en orenk računalnik, zraven pa še kar lep kup raznih rezervnih kartic, disketnih enot, trdih diskov in druge računalniške robe, za katero sem vedel, da mi jo bodo v Ljubljani kar razgrabili. Vedel sem, da ko enkrat cariniku nekaj prijaviš, te več ne pregleduje in te pusti na miru, zato me niti najmanj ni skrbelo za vso to robo, ki je bila še dvakrat več vredna od računalnika, ki sva ga na meji nameravala pokazati. In sva se takoj odpravila nazaj. S tistega formularja sem zbrisal vse tiste SHARP neumnosti in na debelo napisal čez podatke o velikem kompjuterju, ki sva ga pravkar kupila. Ja, gospod carinik, samo na popravilo sva ga peljala, nekaj ni delalo, tukaj imate potrdilo, da sva ga res izvozila iz Jugoslavije (ej, to so bila še pozna osemdeseta, saj se spomnite?).

In res na Ljubelju brez sramu pokažem cariniku računalnik in formular,… a ti ga baraba ne začne obračati proti luči in s priprtimi očmi šnofati okoli tiste pisave! S temle potrdilom je nekaj narobe, tovariš, prosim če stopite z menoj! In prinesite računalnik v pisarno.

Meni se je zdelo, kot da mi je nekdo spodmaknil tla pod nogami… Prijatelju sem samo zajecljal, naj parkira avto in prijel računalnik, ter ga nesel za carinikom v neko sobo tam v tisti leseni bajti na Ljubelju. Še enkrat sem moral v avto po monitor in tipkovnico, vmes pa panično razmišljal, kaj bo, če se odločijo preiskati še avto in najdejo še vso tisto drugo robo. Zaplenili bodo vse, pa še zapor mi ne uide, konec je…

In nesem tisti monitor v sobo, carinik zraven mene, in ko ga postavljam tja nekam na tla, carinik pa vmes govori, da bodo poklicali kriminaliste z Jesenic, da bodo pregledali potrdilo ali je ponarejeno ali ni, vidim, da je carinik tisti pildek odložil tam na mizo, zraven pisalnega stroja… Brez njega mi ne morejo nič, mi je šinilo skozi glavo, začel sem se obotavljati tam pri računalniku in ko se je carinik obrnil proti vratom, sem bliskovito sunil tisti nesrečni kos papirja in ga stlačil v žep. In odšel za carinikom. In ven. In do avta. Z novo samozavestjo sem takoj temeljito raztrgal tisto potrdilo in ga vrgel v smeti, prijatelju pa rekel, beži stari, potnih listov nama tako niso vzeli, moji podatki so bili na potrdilu, tega sem pa sunil. Beži takoj v Ljubljano, jaz pa bom ostal tukaj in poskusil dobiti nazaj tisti računalnik, zdaj mi tako nič ne morejo.

Tista stoenka je odletela proti Ljubljani kot grom, jaz pa sem si počasi nadel najbolj nedolžen ksiht, odšel v bife, tam počakal pol ure, potem pa se počasi premaknil proti tisti leseni kolibi, kjer sem že videl skozi okno, da se dva carinika nekaj viharno prepirata in hodita sem ter tja. Takoj ko sta me zagledala, sta me že potegnila v sobo, kjer sta mi takoj izpraznila žepe, jaz pa sem začudeno in nedolžno ubogal. He, he, he!

A ni hudič v moji denarnici našel formular, ki sem ga bil ponaredil pred mesecem dni, ko sem za nekega profesorja prešvercal Epsonov tiskalnik, in na katerem se je sčasoma na mestu, kjer sem bil zbrisal podatke, že poznal velik črn madež! Bedak, bedak, bedak, bedak, bilo mi je, kot da bi me kdo s kolom po glavi. Aha, to imate pa organizirano, kaj, je siknil carinik, medtem, ko mi je zaplenil potni list. Gremo pogledat v avto! Kakšen avto? Jaz sem vendar prišel na štop, tistega, ki me je pripeljal, sploh ne poznam!

Spogledala sta se in urno odhitela na parkirišče iskat tisto stoenko z mariborsko registracijo. Jaz pa za njima. A sem se na vratih ustavil, zdaj ali nikoli, se vrnil v bajto, rekel carinikom, ki so se tam ukvarjali vsak s svojim delom, dober večer, stopil v pisarno, z mize vzel potni list in tisti drugi nesrečni formular, zaprl za seboj vrata, rekel lahko noč in se za bifejem vrgel v hosto. Potreboval sem šest ur, da sem prišel ponoči do Tržiča. Našli me niso nikoli.

-Jonas

  • Share/Bookmark