Arhiv za mesec September, 1995

Dunaj

Včeraj me je prijatelj ustavil na ulici in vprašal, če bi šel jutri zraven na Dunaj, pa sem rekel, zakaj pa ne, tam je zmeraj luštno. Enkrat sem že zapisal, če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. In sem vmes pogruntal, da je še najbolj pametno doma pustiti kreditne kartice. Je pa lepo tam, celo popoldne smo se sprehajali tam v fusgenger zoni okoli hotela Sacher… In sem imel zjutraj trden namen, da se domov ne vrnem brez originalne saher torte, tam jo dobiš lepo zapakirano v leseni škatli in samo tisto je prava saherca, dobena druga ne more biti saherca, če ni iz hotela Sacher, aneda… No, ob poti nazaj sem se pa že premislil, klinc, potem jo je pa treba pojesti, pa tako ali tako se bom kmalu spet preveč zredil, šenkat jo pa tudi ne mislim,… Zdajle doma mi je pa spet žal, da je nisem kupil… Pa en fotoaparatek sem hotel kupiti, ne vem zakaj sem se zapičil ravno v Kodakovega, nobenega drugega nočem in ravno teh niso tam okoli nikjer imeli. Po moje sem imel še srečo, saj bi ga kupil ne glede na ceno in bi me opeharili sto na uro… Je bil tam en kafič, kjer smo za kavo plačevali po štirideset šilingov, pa nam je šlo samo na smeh… Klinc, kaj ti je pa treba hoditi na Dunaj, če ti je škoda penezov…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Klinika spet na odru

… saj ne, da bi bili čisto usrani od strahu, Tanja, Mirjam, Borut, Djuro in jaz, ampak po letu dni premora nismo bili najbolj prepričani vase na odru, o ja, se je vmes zataknilo ene parkrat, je hecno, veš, kadar ti mora kolega na odru dati repliko, na katero lahko potem ti odgovoriš, in je tvoj stavek zelo važen, ker če ga ne poveš, potem ne bo kasneje v dvorani nihče razumel, za kaj gre in je torej ene stvari treba nujno povedati, tale nasproti tebe ima pa v očeh tisto značilno praznino, zgubil se je, točno ve, da je nekaj narobe, ne ve pa, da je on na vrsti, da nekaj reče, kaj šele da bi vedel, kaj je treba povedati, potem pa začneš ti sam mutit, no, seveda, Maks, najbrž si mi pa hotel reči, to in to, in ker vem, da si mi hotel reči to in to, ti bom pa jaz povedal to in to, in se potem prizor nekako pobere, publika takšnih zadreg tako ali tako ne opazi, vsi mislijo, da je to zanalašč, sploh pa ne v Kliniki Tivoli, kjer se dogaja še marsikaj drugega, kar človek v teatru sploh ne bi pričakoval, v glavnem, velikih težav na premieri ni bilo, kar je bilo za povedati smo povedali, pa še kaj več, publika se je smejala, za odra nas na koncu niso hoteli spustiti, rože smo dobili (in honorar tudi, he, he…), v laškem so prijazni, čeprav ti tam nikjer nočejo postreči z Union pivom, res pa nam je en natakar v hotelu hotel ustreči in se je ponudil, da mi bo Uniona naredil, je menda treba samo zmešati Lahko Laško z vodo, pol na pol, pa je…

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran