Jonas - Zapisi

Ravnokar sem gledal Šircino Povečavo na televiziji, prekleto dobra je Majda, malo imamo takih, ki nekaj vejo o tistem, kar govorijo. Zdajle bojo pa še zavrteli Hladnikov film Ples v dežju z Miho Balohom in Dušo Počkajevo. Dušo sem imel še srečo gledati v živo v ljubljanski Drami v njeni zadnji predstavi, z Balohom pa sem celo imel priložnost skupaj igrati na odru Drame. V predstavi Krajnski komedijanti. Predstava je bila tako zanič, da je ob koncu premiere Bratko Kreft zbežal iz svoje lože, samo da se mu ne bi bilo treba prikloniti pred publiko. Hudo je bil jezen. Meni so dali igrati vlogo Repiča, porazno za en k… sem bil. Bljak. Nerad se spomnim tiste predstave…

-Jonas

Brez komentarjev

Nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, ne, ne, nikdar še nisem imel slabše oddaje, kot danes. Pa da ne bo zdaj kdo mislil, da zdaj spet nekaj sitnarim zato da bi me potem tolažili, saj ni bilo tako hudo, daj, daj, Jonas, obriši solze, saj bo vse v redu, saj nisi tako slab, no, no… Resno mislim, danes je šlo res vse narobe. Že na samem začetku nekaj z mikrofonom, pa še potem dva bedasta telefonska klica, živjo, zakaj pa ni oddaja daljša, zakaj pa je ravno med dnevnikom, ojej, včasih si mislim da bi bilo res najbolje, da bi morali tisti, ki bi se radi po telefonu pogovarjali, napisati prej eno pisemce in če bi bilo pismo zanimivo, bi jih pa potem nazaj poklical domov in bi se potem gotovo lahko kaj zanimivega pogovarjali, zdaj je pa vse bolj ali manj od sreče odvisno, kdo pokliče, lahko je kakšna ful zanimiva punca, lahko je pa tudi kakšen psihopat… Že zdavnaj sem razmišljal o tem, in je pravzaprav samo en razlog, zakaj nočem tega - ker me bodo potem spet obtoževali, da oponašam Cokesa z MTV-ja.

In ko se je oddaja že bolj tako-tako začela, sem postajal še sam vedno bolj slabe volje in je šlo kot po hribu navzdol. Izgubil sem koncentracijo in sem potem pozabil v katero kamero je treba gledati in ko sem še to napako skapiral, sem postal še bolj slabe volje in je bilo konec… Najraje bi se sam sebi na ramenu zjokal.

-Jonas

Brez komentarjev

Thalerjeva modna revija v Celju. Zaradi Perota in njegove žene se pa vedno rad odpeljem v Savinjsko dolino, in mi tudi tokrat ni bilo žal. Revija je bila res dobra, zanimive obleke, dobre manekenke, odlična glasba… Le pri zakuski sem pogrešal sendvičke, le kdo si je zmislil tisto vegetarijansko pojedino, ubil bi ga najraje, iz Ljubljane sem se po dežju vozil uro in pol v koloni, potem so nam pa dali grozdje, jagode, banane itd… nič drugega kot sadje in malo sira. Vse umetniško aranžirano in zloženo na kupčke.

-Jonas

Brez komentarjev

Na televiziji srečam Pobdizajnovce, ravnokar so imeli nekakšno snemanje v neki otroški oddaji… Vprašam Toneta Košmrlja, kako je zdaj to z Resnikom in te stvari… In mi začne nekaj razlagati, ampak bolj površno, nič konkretnega mi ne pove, vidim da je isto stvar že stotim razlagal in si mislim da mu je najbrž že zoprno, pa tudi dobro ve, da ne sme svinjarij govoriti čez Vilija, ker se pač ne spodobi. Ne more pa skriti, da je hudo besen nanj in da je pač počilo, če ne bi zdaj bi pa čez teden dni…

Na poti domov sem razmišljal o tem in sem se prav nelagodno počutil zaradi tega, ni mi bilo prav, da so se tako grdo razšli, pa ne zaradi glasbe, jaz sem tako ali tako povsem drugam usmerjen, kar se tega tiče, ampak zaradi tega, ker sta oba moja prijatelja, Tone in Vili. In moraš potem paziti, da z obema ohraniš dobre stike, da se ne zameriš enemu, ker se pač pogovarjaš z drugim…

Mika, novega pevca sem tudi spoznal, tako na hitro, nič kaj dosti se nisva pogovarjala, živjo - živjo, kako je kaj, me veseli, bla, bla… Bo pa imel težko nalogo, nadomestiti Resnika ni lahko. In seveda tudi Viliju ne bo lahko najti takšnega pesmopisca, kot je Tone (tale stavek sem seveda samo zato napisal, da se ne bi Tonetu zameril, ker hvalim Vilija… jebenti, res je težko takole krmariti med Scilo in Karibdo, jaz bi najraje videl, da bi se pobotali…).

-Jonas

Brez komentarjev

Po res doooooolgem času sem spet na obisku pri bratrancu v Beli Krajini, rojstni dan ima. V Semiču sem preživljal dobršen kos svoje mladosti… nekatere stvari so se od takrat krepko spremenile, nekatere pa sploh ne. Hotel, v katerega smo hodili kegljat (druge zabave ni bilo) je še vedno enak, le da so zdaj Ukrajinke v njem in se zdaj Semičani počutijo bliže New Yorku… Kurbe so že, še malo drog in kriminala rabimo, pa bomo že v belem svetu… Je pa za droge bolj malo šans v Semiču, je vina dovolj za vse…

Tudi tista slaščičarna ob cerkvi še stoji, še zmeraj so tortice smešno poceni, le da tokrat ni bilo fotra z mano, da bi mi eno kupil… da bi si jo sam, to pa tudi ni to… Kino imajo spet ob vikendih, v isti dvorani kot pred leti…

-Jonas

Brez komentarjev

Kadar Špela Pretnarjeva pride na obisk zvečer, že vem, kaj bo, kar naenkrat se odpravi Metka v kopalnico in je ni eno uro ven, in potem natakne kakšne ubitačne cunje in da gresta ven, plesat recimo, da prideta nazaj ob dveh ponoči in adijo, ljubi moj, saj lahko tudi tu greš malo ven če bi rad, mi pravi, lisica mala dobro ve, da nerad hodim v diskoteke in da je bolj malo šans, da bi se še jaz kam spravil, računa da bom lepo doma sedel in za računalnikom klikal, pa ima premetenka čisto prav, dobro me pozna, kaj pa, saj moram še tole za Lady napisati, ker sem čez dan pozabil, pa še tak lep mir je zvečer, vse je tiho zunaj, le moj Aaron kdaj pa kdaj zalaja na kakšnega nočnega potepuha, ful je že zrasel, pet mesecev je dopolnil, prava mrcina, moj Aaron mislim, ne nočni potepuh, lunca sije in okno ob moji delovni mizi gleda naravnost na ulico in lahko tu in tam pokukam ven, in lepo v miru pišem ali pa kaj študiram, kar me zanima, no, in tako bi bilo najbrž tudi danes, punci se nekje v mestu razmetavata po diskotekah, jaz pa sam doma, če mi ne bi v glavo ena nora ideja padla (ki je tule žal ne morem razkrivati, ker bi jo bilo škoda izdati in je zaenkrat skrivnost), in sem takoj moral klicati Popoviča v Koper na mobitel, da mu povem to idejo, čez kakšen mesec bo odprl disko v Žusterni, pa je bil ravno v avtu na poti v Ljubljano, pa sem rekel, stari, dobiva se čez pol ure v Ljubljani, babe so šle ven, pa pejva še midva, in sva res šla, najprej v Desetko na Miklošičevi na biljard (kam pa drugam, če hoče človek resen biljard odigrati, moraš biti pa res bebav, da greš kam drugam, he, he…), pri biljardu je hitro obupal, greva raje na pikado, da te sesujem, pravi, jaz pa njemu nazaj, z lahkoto me boš, to sem pa mogoče petkrat v življenju igral, in res namečeva žetone noter, jaz vržem prvo kopje naravnost v trojno dvajsetico, in me Boris postrani pogleda in si misli, da ga nategujem, da sem pikado profi in kaj jaz vem kaj še, pa mu zaman dopovedujem, da res nimam pojma in da je to sreča, saj še pravil ne poznam, no, in zmečeva tiste strelice in greva potem v Eldorado na eno pijačo, tam pa gužva za znoret, Jasmin Stavros špila in poje, folk pa nori, pa še Metko in Špelo srečava tam, plesat se v gužvi ne da, pa Metka kar na mestu skače, tako jo razganja…

-Jonas

Brez komentarjev