Poden

Nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, nikdar, ne, ne, nikdar še nisem imel slabše oddaje, kot danes. Pa da ne bo zdaj kdo mislil, da zdaj spet nekaj sitnarim zato da bi me potem tolažili, saj ni bilo tako hudo, daj, daj, Jonas, obriši solze, saj bo vse v redu, saj nisi tako slab, no, no… Resno mislim, danes je šlo res vse narobe. Že na samem začetku nekaj z mikrofonom, pa še potem dva bedasta telefonska klica, živjo, zakaj pa ni oddaja daljša, zakaj pa je ravno med dnevnikom, ojej, včasih si mislim da bi bilo res najbolje, da bi morali tisti, ki bi se radi po telefonu pogovarjali, napisati prej eno pisemce in če bi bilo pismo zanimivo, bi jih pa potem nazaj poklical domov in bi se potem gotovo lahko kaj zanimivega pogovarjali, zdaj je pa vse bolj ali manj od sreče odvisno, kdo pokliče, lahko je kakšna ful zanimiva punca, lahko je pa tudi kakšen psihopat… Že zdavnaj sem razmišljal o tem, in je pravzaprav samo en razlog, zakaj nočem tega – ker me bodo potem spet obtoževali, da oponašam Cokesa z MTV-ja.

In ko se je oddaja že bolj tako-tako začela, sem postajal še sam vedno bolj slabe volje in je šlo kot po hribu navzdol. Izgubil sem koncentracijo in sem potem pozabil v katero kamero je treba gledati in ko sem še to napako skapiral, sem postal še bolj slabe volje in je bilo konec… Najraje bi se sam sebi na ramenu zjokal.

-Jonas

  • Share/Bookmark