Arhiv za mesec November, 1995

Žlahta

Po res doooooolgem času sem spet na obisku pri bratrancu v Beli krajini, rojstni dan ima. V Semiču sem preživljal dobršen kos svoje mladosti… nekatere stvari so se od takrat krepko spremenile, nekatere pa sploh ne. Hotel, v katerega smo hodili kegljat (druge zabave ni bilo) je še vedno enak, le da so zdaj Ukrajinke v njem in se zdaj Semičani počutijo bliže New Yorku… Kurbe so že, še malo drog in kriminala rabimo, pa bomo že v belem svetu… Je pa za droge bolj malo šans v Semiču, je vina dovolj za vse…

Tudi tista slaščičarna ob cerkvi še stoji, še zmeraj so tortice smešno poceni, le da tokrat ni bilo fotra z mano, da bi mi eno kupil… da bi si jo sam, to pa tudi ni to… Kino imajo spet ob vikendih, v isti dvorani kot pred leti…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Vsakdan

Kadar Špela Pretnarjeva pride na obisk zvečer, že vem, kaj bo, kar naenkrat se odpravi Metka v kopalnico in je ni eno uro ven, in potem natakne kakšne ubitačne cunje in da gresta ven, plesat recimo, da prideta nazaj ob dveh ponoči in adijo, ljubi moj, saj lahko tudi tu greš malo ven če bi rad, mi pravi, lisica mala dobro ve, da nerad hodim v diskoteke in da je bolj malo šans, da bi se še jaz kam spravil, računa da bom lepo doma sedel in za računalnikom klikal, pa ima premetenka čisto prav, dobro me pozna, kaj pa, saj moram še tole za Lady napisati, ker sem čez dan pozabil, pa še tak lep mir je zvečer, vse je tiho zunaj, le moj Aaron kdaj pa kdaj zalaja na kakšnega nočnega potepuha, ful je že zrasel, pet mesecev je dopolnil, prava mrcina, moj Aaron mislim, ne nočni potepuh, lunca sije in okno ob moji delovni mizi gleda naravnost na ulico in lahko tu in tam pokukam ven, in lepo v miru pišem ali pa kaj študiram, kar me zanima, no, in tako bi bilo najbrž tudi danes, punci se nekje v mestu razmetavata po diskotekah, jaz pa sam doma, če mi ne bi v glavo ena nora ideja padla (ki je tule žal ne morem razkrivati, ker bi jo bilo škoda izdati in je zaenkrat skrivnost), in sem takoj moral klicati Popoviča v Koper na mobitel, da mu povem to idejo, čez kakšen mesec bo odprl disko v Žusterni, pa je bil ravno v avtu na poti v Ljubljano, pa sem rekel, stari, dobiva se čez pol ure v Ljubljani, babe so šle ven, pa pejva še midva, in sva res šla, najprej v Desetko na Miklošičevi na biljard (kam pa drugam, če hoče človek resen biljard odigrati, moraš biti pa res bebav, da greš kam drugam, he, he…), pri biljardu je hitro obupal, greva raje na pikado, da te sesujem, pravi, jaz pa njemu nazaj, z lahkoto me boš, to sem pa mogoče petkrat v življenju igral, in res namečeva žetone noter, jaz vržem prvo kopje naravnost v trojno dvajsetico, in me Boris postrani pogleda in si misli, da ga nategujem, da sem pikado profi in kaj jaz vem kaj še, pa mu zaman dopovedujem, da res nimam pojma in da je to sreča, saj še pravil ne poznam, no, in zmečeva tiste strelice in greva potem v Eldorado na eno pijačo, tam pa gužva za znoret, Jasmin Stavros špila in poje, folk pa nori, pa še Metko in Špelo srečava tam, plesat se v gužvi ne da, pa Metka kar na mestu skače, tako jo razganja…

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran