Arhiv za mesec December, 1995

Dragi dedek Mraz!

Dragi dedek Mraz, prav prisrčno te prosim, da mi v prihodnjem letu nakloniš veliko sreče in veselja, pa seveda na zdravje ne pozabi, letos sem velikokrat šmrcal in kihal in dvakrat ali trikrat me je melanholija zagrabila, saj ne rečem, da se letos nisi potrudil zame, je pa tudi res, da se je dosti neprijetnih stvari zgodilo, pa saj ne moreš garantirati vsega, kajne?, pa če prav premislim sploh ni bilo tako slabo, denarja mi ni manjkalo (le pri dohodnini me je krepko usekalo), družbe tudi ne, nekaj novih prijateljev sem si nakopal letos, nekaj sem jih izgubil, pa če črto pod račun potegnem, sem jih več dobil kakor izgubil in kar se tega tiče končujem leto v plusu, kar je seveda dobro, nimam se kaj pritoževati, žal mi je za mojega Aarona, ki je poleti prezgodaj spustil svojo dušo, če imaš kakšne zveze tam v pasjih nebesih, dragi dedek Mraz, malo poglej kako mu gre in mu sporoči, da ga še nisem pozabil in da je njegov naslednik Aaron II. Nekoliko bolj priden in manj razposajen kot je bil on ampak da mu tega nič ne zamerim, oba imam enako rad.

Seveda se ti še posebej zahvaljujem, da si v Bosni zrihtal mir, dolgo smo čakali, vmes smo se že kar nekako navadili, da je tam vojna, in to je bila pravzaprav najbolj nevarna stvar od vseh, ko se človek navadi na vojno se mu kar nekako zdi normalno, da se tam pobijajo in rušijo domove in se nikomur nič ne mudi, da bi zrihtal zadevo, čudno je to, si recimo rečeš, o hudiča, sem izgubil rokavice in potem cel dan zapraviš za iskanje tistih rokavičk, telefonariš okrog in hodiš po mestu, kjer si sedel, a ste slučajno videli moje rokavice, vmes se pa niti enkrat ne spomniš, omadona!, saj…

Če te človek prosi za kaj otipljivega, konkretnega, in se ti potem zdi, da te ljudje postrani gledajo, glej ga materialista, a se ti sploh zavedaš, da v denarju ni sreče?, in ti potem začnejo blefirat z nekakšnimi univerzalnimi pozitivnimi željami, svetovni mir (glej, še meni je ušlo v prejšnjem odstavku blebetanje o Bosni, hmmmm), sreča vsem ljudem, zdravje in veselje; namesto da bi kdo naravnost povedal, letos si želim, da bi si kupil motor, rad bi zrihtal fasado na vikendici, pa še en avto za ženo…, zdaj sem se pa spomnil, česa si zelo želim, dragi dedek Mraz! A lahko kaj zrihtaš, da bi na televiziji zrihtal enega pametnega človeka na mesto urednika razvedrilnega programa? Veš, toliko idej imam že nekaj časa pripravljenih, ti sam veš, da ne bom več dolgo zdržal pri Videošponu, ljudje že s prstom za mano kažejo, lej ga, idej mu zmanjkuje, pa jih nisem nikakor mogel (in niti poskusil) uresničiti, ko je pa oni prejšnji dobil ošpice že kadar je kdo predlagal mene za kakšno majčkeno sodelovanje v kakšni razvedrilni oddaji… saj vem, da so še druge televizije, obljubim ti, da bom razmišljal tudi o prestopu h konkurenci, če se ne bo dalo drugače česa zrihtati, ampak saj sam veš, da to ni kar tako preprosto, ni kar tako preprosto, dosti amaterjev in bebcev se tudi tam najde, veš, ponekod sodelavcem sploh nič ne plačujejo, drugod oddajajo kar iz dnevne sobe in vidiš v vseh oddajah en in isti kavč, spet drugje je program videti kot novinarski krožek kakšne srednje šole…

Saj vem, da ti že utrujam, dragi dedek Mraz, zato naj bodo moje želje za prihodnje leto kar konkretne: če se le da, zrihtaj mojemu očetu in njegovi ženi kar najmanj obiskov pri zdravniku, dekletom en kup potrpljenja z mano, Aaronu čimmanj bolh, predvsem pa moji mami čim več spokojnosti in miru, tako dolgo je že bolna…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Zima

Sneg, sneg, sneg. Človek kar težko razume, zakaj hudiča smo se ga kot otroci tako veselili, zdaj pa samo razmišljam, kaj naj obujem in kako bom spravil avto iz garaže in kdaj bodo splužili našo ulico… In čez nekaj dni bo plundra, vse mokro in umazano, še noge si lahko kje polomim in kakšna ledena sveča mi lahko pade na piksno s kakšne sreče, tako kot leta 85, ko je enega v Ljubljani ubilo in so potem še isti dan vsi lezli na strehe in metali sneg dol, da jih ne bi kdo prijavil ali bognedaj tožil.

Med božičnimi in novoletnimi prazniki je na televiziji siesta, zato moram danes posneti še en Videošpon za tisti torek takoj po božiču. Ne maram vnaprej posnetih oddaj, brez telefonov ostane vse preveč praznega prostora, ki ga je treba nekako zapolniti…

-Jonas

  • Share/Bookmark

V kurbišču

V Bizoviku sem bil danes prvič, Magnifico si je ravno tisti njihov kupleraj z Ukrajinkami izbral za promocijo svojega novega cedeja. Hudo je obseden s čefurstvom, nalašč se včasih obnaša po južnjaško, nosi zlate verižice in kolne po srbsko… del imidža seveda, je pa tudi res, da mu je razpad Jugoslavije požrl tržišče, na katerem bi lahko zaslužil kup denarja, ravno odpiralo se mu je leta 91, pa je prišla vojna in adijo turneja Ljubljana – Beograd – Skopje. Pa dejstvo, da je oče Srb tudi ima kaj zraven… No, bolj čefurske scene kot je bila danes v Bizoviku že dolgo nisem videl… striptizete, pijača, muzika…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Dominik

Na hodnikih televizije srečam Dominika Kozariča, poznam ga že dolgo, ampak bolj površno, bolje sva se spoznala šele pred nekaj meseci v Slovenskih Konjicah, na neki prireditvi, pozabil sem že, za kaj je šlo. Njegove glasbe seveda ne obrajtam kaj preveč, tehno ritmi niso ravno moja strast, so mi pa pred nekaj tedni povedali, da je Dominik preživel dve leti na tezgah po Skandinaviji in tam nabiral izkušnje v estradi. Kar pomeni, da njegov uspeh ni prišel kar tako, mimogrede…

Jonas

  • Share/Bookmark