Arhiv za mesec Januar, 1996

Čenče

Helena je v zobeh časnikov, kar vsi naenkrat so privlekli na dan njeno razmerje s tistim tipom, res je čudno vse skupaj, saj so za to zgodbo že lep čas vsi vedeli, potem pa kar na enkrat vsi hkrati nadnjo… Kaže, da se je tudi pri nas začelo to neusmiljeno pljuvanje po tistih, katerih ime prinaša cajtengom povečanje naklade, za to so uredniki kot kaže pripravljeni storiti čisto vse… še donedavnega je bila pri nas le peščica novinarjev sposobnih brskanja po dreku, recimo Kajevec Jože Jerman je izredno užival v tem, če pa v dreku ni nič našel, se je pa še sam usral in si kaj izmislil (potem ga je nekaj dobro merjenih in dobljenih tožb nekoliko streznilo in postavilo na stranski tir), zdaj pa že kar vsi povprek iščejo čimbolj škandalozne novice… Helena bo nasrkala, to je jasno, pri slovenskih mamah že izgublja točke, čeprav morda sploh ne poznajo prave resnice, za njih je resnica vedno samo tisto, kar piše v časopisu. Ali pa so rekli na televiziji… Ljudje imajo novinarje za nekakšne polbogove, ki vedo vse, ki so z vsem seznanjeni, pošteni, trezno razmišljujoči, pametni, šolani, odgovorni…

Le kdo bo na vrsti, ko se prah okoli Helene poleže? Prav kmalu bom tudi jaz, to je gotovo, preveč sem se jim zameril, preveč jih šimfam, predolgo že odklanjam intervjuje, prevečkrat znorim in zaženem slušalko na vilice, kadar nekje izbrskajo mojo telefonsko številko in me morijo s tistimi svojimi instant anketami, s katerimi na hitro zapolnijo stran v reviji – “Kaj znani Slovenci najraje zajtrkujejo!”, “Znameniti psi (mačke, konji, gostilne, avtomobili, dekleta itd. – vstavi po potrebi) znamenitih Slovencev!”

-Jonas

  • Share/Bookmark

Rojstni dan

Zdi se mi, da imajo moji prijatelji večje veselje z mojim rojstnim dnem, kot pa jaz sam, Metka je že dva dni v Postojni in z mamo pripravljata kolače, torte, piškote in druge sladkarije, Rene se meni s pirotehnikom Coblom, da bosta med Videošponom v studiu spuščala dimne bombe, rakete in konfete, obisk v studiu in voščilo v živo so napovedale naše najlepše manekenke, med njimi tudi Janja Zupan, Marija Buček, Simona Bohak, Lea Turk, …pri Žagarju v Skaručni že od jutra kuhajo krače, v moji biljardnici pa že skrivajo nekakšna darila, prišel bo Roman, pa Roberto, Loša, … Kar nekako izgubljen sem danes, vse se zdi izven moje kontrole, vse se dogaja za mojim hrbtom, vsi nekaj šušljajo in pripravljajo bog ve kaka presenečenja… Da le ne bo preveč naporno vse skupaj, pa da bo kakšno lepo darilce, vmes, daril je človek zmeraj vesel, kajneda?

-Jonas

  • Share/Bookmark

Res mi gre na jetra…

kadar dober film prekinejo z reklamami, saj vem, da od tega živijo, razumem jih, res jih razumem, če bi jaz imel svojo televizijo, bi ravno tako izkoristil vsako priložnost, da bi kje kakšen tolarček zaslužil, navsezadnje pa cekine obračati z eno televizijo ni mačji kašelj, to ni tako preprosto kot najeti nekje dva krat dva metra poslovnega prostora in narediš police in eno mizico in imaš videoteko, vse preveč vidim novopečenih poslovnežev, ki kaj uvažajo in prodajajo naprej, vse preveč butcev, ki se vozijo z velikimi avtomobili, še včeraj so delali popravne izpite kje na kakšni mesarski šoli, danes pa mislijo, da so si s kupčkom denarja priborili tudi ugled, no, v mojih očeh že ne… kaj sem že govoril, aha, torej, prav dobro jih razumem, da morajo filme z reklamami sekati, ampak me pa vseeno moti…

kadar taksist misli, da si turist in da nimaš pojma, kako se kam pride, saj drugače najbrž ne bi taksija jemal, in te potem vozaka okoli ko bebčka Pepčka, da je račun večji, pa da mu ni dolgčas, pa da mu potem rečeš, zakaj pa nisva šla kar naravnost po glavni cesti, pa on potem reče, zakaj pa nisi rekel, da hočeš naravnost tja?, resnici na ljubo, v Ljubljani tega še nisem doživel, kje drugje pa… kadar mi prinesejo hladen golaž ali juho in potem od besa potopim prste v krožnik in sprašujem natakarja, a je to vroča juha?, a je to vroča juha? (v resnici bi mu jo pa najraje v ksiht zabrisal), prijatelji za mizo pa kar glave sklanjajo, ko jim je nerodno, da take scene zganjam zaradi navadne župe in sem potem seveda jaz bedak, ne pa natakar…

kadar me zjutraj zbudi telefon, seveda ni nikoli nič ZARES važnega in bi potem še rad malo zadremal, pa ne gre več, in ždim še kakšno uro v postelji in se ne morem odločiti, ali bi kar vstal, ali bi še ležal, pa se premetavam in premetava, glavo pod blazino rinem, da bi bilo temno, pa se ne da dihati, pa spet glavo ven in se tako potem čez uro splazim iz postelje še bolj polomljen, kot če bi že pred dvema urama stal in z dvajsetkilskimi utežmi na ramenih pretekel kakšnih petnajst kilometrov…

kadar je film na POP teveju res dober in pijem in diham vsako besedo, ki spolzi z ekrana, pa potem še povrhu prebiram bebave prevode, zadnje čase jih je res preveč, pa tak dober program so usekali, vidiš, da se res trudijo, nekaj svežega, novega, angleški prevajalci programa so pa res pravi žalostni amaterji, bebci, zahojenci, pocarji, kojoti, butci, lenobe, približkarji, blaženi gladkomožganeži, zlevorokarji, debilneži, imbecilneži, omejeneži, besedni krotovičarji, puhloglavci, tujejezični invalidi, videotekarski vajenci, praznoglavi brezjajčneži, zmedeni bebavogobčneži, topoumneži, tista sorta ljudi, ki svojim otrokom daje Huga za vzgled, se krohota Danijevim čarovniškim šaljivim prebliskom in se jim zdi popolnoma logično, da Marsovci ponoči obducirajo Zemljane… Izberite raje rdeeečooooo!…

kadar dežuje in mi poštar vrže pošto v nabiralnik, pa je prelen, da bi še zaprl pokrov in so potem vsa pisma mokra… že lansko leto sem si rekel, da ga bom počakal in mu to povedal, pa se zmeraj spomnim točno takrat, ko odprem nabiralni… mogoče pa prebira Lady in mu to lahko po tej poti sporočim, torej, gospod poštar!, a lahko prosim drugič spustite pokrov na nabiralniku, lepo prosim, vnaprej hvala!…

kadar naročim kakšno stvar iz Amerike in jo s pospešeno pošto v štirih dneh že dobavijo na Brnik, potem se moram pa mesec dni ubadati s špediterji pri Intereuropi, da mi blagovolijo paketek predložiti cariniku, da bo povedal, koliko tolarčkov moram prispevati državi, da ne crkne… ja, res je, drage moje dame v brniških pisarnicah, še zmeraj vam ni uspelo ocariniti mojega paketka, notri je en brezrokavnik in ena videokaseta, ničesar drugega, še zmeraj potrpežljivo čakam na vaš klic, pa ne da se je kaj zapletlo, mogoče pa je treba dati telovnik v laboratorij, da boste vedeli iz česa je, ker je treba na papirje vse napisati, saj vem, pa kasete tudi še niso utegnili vsi pregledati… banda lenobna, kaj naj drugega rečem…

kadar grem sam sebi na jetra za to krivim druge, ki mi zaradi tega gredo še bolj na jetra…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Poštar

Že dolgo nisem odhajal iz kina s tako zmešanimi občutki. Navdušenimi občutki. Film se imenuje Il Postino (Poštar), glavni igralec pa je Massimo Troisi. En Italijanček. In sem vso pot domov gruntal, ali je to možno, da obstaja tam nekje v eni zmešani Italiji tako genialen igralec, za katerega še nisem nikoli slišal, ali pa so nekje zrofkali (po stari Fellinijevi tradiciji) naturščika, ki zna pozabiti, da stoji pred kamero. Za naturščika se mi zdi nekako preveč sproščen, da bi pa bil “zaresen” igralec, to pa tudi ni mogoče, takega igralca ni, takšne igre, takšne duhovitosti nista sposobna niti De Niro ali Pacino (ja, uganili ste, zame sta zakon ta hip!)… Hmmmm,… naturščik, seveda, kaj pa drugega, zgleda, da je res doma s kakšnega otoka, kjer se je čas ustavil in tipček niti ne ve, kaj je to kamera, kaj je film, najbrž je bilo snemanje zanj kot nekakšna igra, v katero se je kar sam od sebe vživel… Ja, in tista njegova nevarno lepa ženščina je tudi najbrž kakšna lokalna kelnerca, ki so jo vtaknili v film zaradi bujnih sesalnih izboklin…

Ko pridem domov, grem seveda takoj brskat po internetu, da bi o tem filmu zvedel kaj več. Kar gobec mi je odprlo, ko sem prebral, da je Massimo Troisi igralec, ki ima za sabo že osem filmov, da je bil pravzaprav tudi idejni oče filma, da je sam prepričal režiserja v projekt, da je sodeloval pri oblikovanju scenarija,… in da je povrh vsega še prestavil operacijo srca zaradi snemanja in nazadnje zaradi tega tudi dan po končanem snemanju umrl. Oskar mu ne uide, Hollywood je preveč sentimentalen, da ne bi nagradil takšne romantične tragedije, pa povrhu vsega si ga še zasluži, kaj takega še svoj dan nisem videl… Nepozaben igralec, ni kaj…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »