Jonas - Zapisi

Helena je v zobeh časnikov, kar vsi naenkrat so privlekli na dan njeno razmerje s tistim tipom, res je čudno vse skupaj, saj so za to zgodbo že lep čas vsi vedeli, potem pa kar na enkrat vsi hkrati nadnjo… Kaže, da se je tudi pri nas začelo to neusmiljeno pljuvanje po tistih, katerih ime prinaša cajtengom povečanje naklade, za to so uredniki kot kaže pripravljeni storiti čisto vse… še donedavnega je bila pri nas le peščica novinarjev sposobnih brskanja po dreku, recimo Kajevec Jože Jerman je izredno užival v tem, če pa v dreku ni nič našel, se je pa še sam usral in si kaj izmislil (potem ga je nekaj dobro merjenih in dobljenih tožb nekoliko streznilo in postavilo na stranski tir), zdaj pa že kar vsi povprek iščejo čimbolj škandalozne novice… Helena bo nasrkala, to je jasno, pri slovenskih mamah že izgublja točke, čeprav morda sploh ne poznajo prave resnice, za njih je resnica vedno samo tisto, kar piše v časopisu. Ali pa so rekli na televiziji… Ljudje imajo novinarje za nekakšne polbogove, ki vedo vse, ki so z vsem seznanjeni, pošteni, trezno razmišljujoči, pametni, šolani, odgovorni…

Le kdo bo na vrsti, ko se prah okoli Helene poleže? Prav kmalu bom tudi jaz, to je gotovo, preveč sem se jim zameril, preveč jih šimfam, predolgo že odklanjam intervjuje, prevečkrat znorim in zaženem slušalko na vilice, kadar nekje izbrskajo mojo telefonsko številko in me morijo s tistimi svojimi instant anketami, s katerimi na hitro zapolnijo stran v reviji - “Kaj znani Slovenci najraje zajtrkujejo!”, “Znameniti psi (mačke, konji, gostilne, avtomobili, dekleta itd. - vstavi po potrebi) znamenitih Slovencev!”

-Jonas

Comments Off

Zdi se mi, da imajo moji prijatelji večje veselje z mojim rojstnim dnem, kot pa jaz sam, Metka je že dva dni v Postojni in z mamo pripravljata kolače, torte, piškote in druge sladkarije, Rene se meni s pirotehnikom Coblom, da bosta med Videošponom v studiu spuščala dimne bombe, rakete in konfete, obisk v studiu in voščilo v živo so napovedale naše najlepše manekenke, med njimi tudi Janja Zupan, Marija Buček, Simona Bohak, Lea Turk, …pri Žagarju v Skaručni že od jutra kuhajo krače, v moji biljardnici pa že skrivajo nekakšna darila, prišel bo Roman, pa Roberto, Loša, … Kar nekako izgubljen sem danes, vse se zdi izven moje kontrole, vse se dogaja za mojim hrbtom, vsi nekaj šušljajo in pripravljajo bog ve kaka presenečenja… Da le ne bo preveč naporno vse skupaj, pa da bo kakšno lepo darilce, vmes, daril je človek zmeraj vesel, kajneda?

-Jonas

Comments Off

kadar dober film prekinejo z reklamami, saj vem, da od tega živijo, razumem jih, res jih razumem, če bi jaz imel svojo televizijo, bi ravno tako izkoristil vsako priložnost, da bi kje kakšen tolarček zaslužil, navsezadnje pa cekine obračati z eno televizijo ni mačji kašelj, to ni tako preprosto kot najeti nekje dva krat dva metra poslovnega prostora in narediš police in eno mizico in imaš videoteko, vse preveč vidim novopečenih poslovnežev, ki kaj uvažajo in prodajajo naprej, vse preveč butcev, ki se vozijo z velikimi avtomobili, še včeraj so delali popravne izpite kje na kakšni mesarski šoli, danes pa mislijo, da so si s kupčkom denarja priborili tudi ugled, no, v mojih očeh že ne… kaj sem že govoril, aha, torej, prav dobro jih razumem, da morajo filme z reklamami sekati, ampak me pa vseeno moti…

kadar taksist misli, da si turist in da nimaš pojma, kako se kam pride, saj drugače najbrž ne bi taksija jemal, in te potem vozaka okoli ko bebčka Pepčka, da je račun večji, pa da mu ni dolgčas, pa da mu potem rečeš, zakaj pa nisva šla kar naravnost po glavni cesti, pa on potem reče, zakaj pa nisi rekel, da hočeš naravnost tja?, resnici na ljubo, v Ljubljani tega še nisem doživel, kje drugje pa… kadar mi prinesejo hladen golaž ali juho in potem od besa potopim prste v krožnik in sprašujem natakarja, a je to vroča juha?, a je to vroča juha? (v resnici bi mu jo pa najraje v ksiht zabrisal), prijatelji za mizo pa kar glave sklanjajo, ko jim je nerodno, da take scene zganjam zaradi navadne župe in sem potem seveda jaz bedak, ne pa natakar…

kadar me zjutraj zbudi telefon, seveda ni nikoli nič ZARES važnega in bi potem še rad malo zadremal, pa ne gre več, in ždim še kakšno uro v postelji in se ne morem odločiti, ali bi kar vstal, ali bi še ležal, pa se premetavam in premetava, glavo pod blazino rinem, da bi bilo temno, pa se ne da dihati, pa spet glavo ven in se tako potem čez uro splazim iz postelje še bolj polomljen, kot če bi že pred dvema urama stal in z dvajsetkilskimi utežmi na ramenih pretekel kakšnih petnajst kilometrov…

kadar je film na POP teveju res dober in pijem in diham vsako besedo, ki spolzi z ekrana, pa potem še povrhu prebiram bebave prevode, zadnje čase jih je res preveč, pa tak dober program so usekali, vidiš, da se res trudijo, nekaj svežega, novega, angleški prevajalci programa so pa res pravi žalostni amaterji, bebci, zahojenci, pocarji, kojoti, butci, lenobe, približkarji, blaženi gladkomožganeži, zlevorokarji, debilneži, imbecilneži, omejeneži, besedni krotovičarji, puhloglavci, tujejezični invalidi, videotekarski vajenci, praznoglavi brezjajčneži, zmedeni bebavogobčneži, topoumneži, tista sorta ljudi, ki svojim otrokom daje Huga za vzgled, se krohota Danijevim čarovniškim šaljivim prebliskom in se jim zdi popolnoma logično, da Marsovci ponoči obducirajo Zemljane… Izberite raje rdeeečooooo!…

kadar dežuje in mi poštar vrže pošto v nabiralnik, pa je prelen, da bi še zaprl pokrov in so potem vsa pisma mokra… že lansko leto sem si rekel, da ga bom počakal in mu to povedal, pa se zmeraj spomnim točno takrat, ko odprem nabiralni… mogoče pa prebira Lady in mu to lahko po tej poti sporočim, torej, gospod poštar!, a lahko prosim drugič spustite pokrov na nabiralniku, lepo prosim, vnaprej hvala!…

kadar naročim kakšno stvar iz Amerike in jo s pospešeno pošto v štirih dneh že dobavijo na Brnik, potem se moram pa mesec dni ubadati s špediterji pri Intereuropi, da mi blagovolijo paketek predložiti cariniku, da bo povedal, koliko tolarčkov moram prispevati državi, da ne crkne… ja, res je, drage moje dame v brniških pisarnicah, še zmeraj vam ni uspelo ocariniti mojega paketka, notri je en brezrokavnik in ena videokaseta, ničesar drugega, še zmeraj potrpežljivo čakam na vaš klic, pa ne da se je kaj zapletlo, mogoče pa je treba dati telovnik v laboratorij, da boste vedeli iz česa je, ker je treba na papirje vse napisati, saj vem, pa kasete tudi še niso utegnili vsi pregledati… banda lenobna, kaj naj drugega rečem…

kadar grem sam sebi na jetra za to krivim druge, ki mi zaradi tega gredo še bolj na jetra…

-Jonas

Brez komentarjev

Že dolgo nisem odhajal iz kina s tako zmešanimi občutki. Navdušenimi občutki. Film se imenuje Il Postino (Poštar), glavni igralec pa je Massimo Troisi. En Italijanček. In sem vso pot domov gruntal, ali je to možno, da obstaja tam nekje v eni zmešani Italiji tako genialen igralec, za katerega še nisem nikoli slišal, ali pa so nekje zrofkali (po stari Fellinijevi tradiciji) naturščika, ki zna pozabiti, da stoji pred kamero. Za naturščika se mi zdi nekako preveč sproščen, da bi pa bil “zaresen” igralec, to pa tudi ni mogoče, takega igralca ni, takšne igre, takšne duhovitosti nista sposobna niti De Niro ali Pacino (ja, uganili ste, zame sta zakon ta hip!)… Hmmmm,… naturščik, seveda, kaj pa drugega, zgleda, da je res doma s kakšnega otoka, kjer se je čas ustavil in tipček niti ne ve, kaj je to kamera, kaj je film, najbrž je bilo snemanje zanj kot nekakšna igra, v katero se je kar sam od sebe vživel… Ja, in tista njegova nevarno lepa ženščina je tudi najbrž kakšna lokalna kelnerca, ki so jo vtaknili v film zaradi bujnih sesalnih izboklin…

Ko pridem domov, grem seveda takoj brskat po internetu, da bi o tem filmu zvedel kaj več. Kar gobec mi je odprlo, ko sem prebral, da je Massimo Troisi igralec, ki ima za sabo že osem filmov, da je bil pravzaprav tudi idejni oče filma, da je sam prepričal režiserja v projekt, da je sodeloval pri oblikovanju scenarija,… in da je povrh vsega še prestavil operacijo srca zaradi snemanja in nazadnje zaradi tega tudi dan po končanem snemanju umrl. Oskar mu ne uide, Hollywood je preveč sentimentalen, da ne bi nagradil takšne romantične tragedije, pa povrhu vsega si ga še zasluži, kaj takega še svoj dan nisem videl… Nepozaben igralec, ni kaj…

-Jonas

Comments Off

Zjutraj so mi povedali, da je v prometni nesreči umrla Marija Buček. Kar stisnilo me je, še pred dobrim tednom mi je voščila za rojstni dan, med našimi manekenkami je bila brez dvoma najbolj prijazna, poštena in simpatična…

-Jonas

Brez komentarjev

Samo da je mimo, samo da je mimo, presrečen sem, kakšno paniko zganjajo ljudje okoli novega leta, ne moreš verjeti, ves december te vsak, ki te sreča zagotovo vpraša, ejga, kje boš pa za novo leto?, in potem pričakuje od tebe ne vem kaj, da boš šel na Bahame, ali pa da boš opolnoči v kakšnem avionu ali na ladji, in potem kakšen teden pred Silvestrom res postaneš totalka paranoičen in že sam začneš verjeti, da je pa to res tako blazno pomemben večer in če ga ne boš preživel res dobro, res veselo, ma kaj veselo, preživeti ga moraš ekstatično, navdušeno, od notranjega ognja razpaljeno, noreti je treba, plesati, se poljubljati, piti, jesti, se šaliti, prevračati kozolce, noreti, se smejati in kotalikati, ščipati ljudi v lica, prepevati, kričati, objemati, se na glavo postavljati, ga žingati, srati in zamaknjeno pozabiti na vse težave, ki so se nakopičile med letom, zdaj je novo leto, zdaj začnemo na novo, zdaj bo vse drugače, zdaj sem leto dni starejši, modrejši, bolj izkušen, bolj prebrisan, letos pa začnemo zares…

In potem me je bilo sram priznati, da bi pravzaprav bil raje doma, kje pa, še sam sem padel v tisto mrzlico, hudiča, saj res, kje pa bomo za novo leto, nekje ga pa moramo srat, nujno se moramo noro zabavati, drugače bo… kaj pa vem kaj, nekaj hudega gotovo… če silvestrskega večer ne preživiš med vriskanjem in norenjem.

V nekem hotelu na Štajerskem smo bili, saj ni bilo slabo, sploh ne, niti ne prevelike gužve, dosti jedače, pijače in glasbe… plesali smo in se pogovarjali, malo po polnoči je Rene zakuril eno posebno pokalico, ki mu jo je dal Cobl (ta je en zanimiv tipček, ki spušča dimne bombe med Auerjevo oddajo) in so iskre letele do stropa, ljudje so pa navdušeno ploskali, samo ena baba iz Slovenske Bistrice je nekaj težila, da ji je iskra padla na obleko in je naslednji dan zahtevala odškodnino in so ji v hotelu dali trideset jurjev, samo da je bil mir in da bi nehala težit, no in ji je bila ta poteza tako všeč, da ji je bilo žal, da ni zahtevala še več in je potem čez dva dni odkrila, da je tudi njenega fanta obleka na rokavu zažgana, opla, gotovo je od tiste pokalice, in je takoj šla spet k direktorju hotela zahtevat štirideset jurjev, pa so se potem totalka skregali in je moral Rene plačati tistih štirideset jurjev zaradi ljubega miru… Je pa hecno, ne, če takole človek razmišlja, tam je bilo dvesto ljudi, pa si iskrice izberejo ravno en parček, da jima uničijo obleke, nihče drug se ni nič pritoževal…

Zjutraj je pa seveda že zvonil telefon, a ni to luštno, ko si totalka zmatran in prekrokan, se na novega leta dan zmeraj najde kakšen navdušenec, ki bi ti rad od osmih zjutraj prvi voščil vse najboljše v novem letu in je ves prijazen in dobrovoljen, ti bi ga rad pa najraje poslal nekam, kjer sonce ne sije, pa ne smeš, ker je pač prijazen in dobro hoče in je ubog na duhu in bo njegovo nebeško kraljestvo…

-Jonas

Brez komentarjev