Poštar

Že dolgo nisem odhajal iz kina s tako zmešanimi občutki. Navdušenimi občutki. Film se imenuje Il Postino (Poštar), glavni igralec pa je Massimo Troisi. En Italijanček. In sem vso pot domov gruntal, ali je to možno, da obstaja tam nekje v eni zmešani Italiji tako genialen igralec, za katerega še nisem nikoli slišal, ali pa so nekje zrofkali (po stari Fellinijevi tradiciji) naturščika, ki zna pozabiti, da stoji pred kamero. Za naturščika se mi zdi nekako preveč sproščen, da bi pa bil “zaresen” igralec, to pa tudi ni mogoče, takega igralca ni, takšne igre, takšne duhovitosti nista sposobna niti De Niro ali Pacino (ja, uganili ste, zame sta zakon ta hip!)… Hmmmm,… naturščik, seveda, kaj pa drugega, zgleda, da je res doma s kakšnega otoka, kjer se je čas ustavil in tipček niti ne ve, kaj je to kamera, kaj je film, najbrž je bilo snemanje zanj kot nekakšna igra, v katero se je kar sam od sebe vživel… Ja, in tista njegova nevarno lepa ženščina je tudi najbrž kakšna lokalna kelnerca, ki so jo vtaknili v film zaradi bujnih sesalnih izboklin…

Ko pridem domov, grem seveda takoj brskat po internetu, da bi o tem filmu zvedel kaj več. Kar gobec mi je odprlo, ko sem prebral, da je Massimo Troisi igralec, ki ima za sabo že osem filmov, da je bil pravzaprav tudi idejni oče filma, da je sam prepričal režiserja v projekt, da je sodeloval pri oblikovanju scenarija,… in da je povrh vsega še prestavil operacijo srca zaradi snemanja in nazadnje zaradi tega tudi dan po končanem snemanju umrl. Oskar mu ne uide, Hollywood je preveč sentimentalen, da ne bi nagradil takšne romantične tragedije, pa povrhu vsega si ga še zasluži, kaj takega še svoj dan nisem videl… Nepozaben igralec, ni kaj…

-Jonas

  • Share/Bookmark