Res mi gre na jetra…

kadar dober film prekinejo z reklamami, saj vem, da od tega živijo, razumem jih, res jih razumem, če bi jaz imel svojo televizijo, bi ravno tako izkoristil vsako priložnost, da bi kje kakšen tolarček zaslužil, navsezadnje pa cekine obračati z eno televizijo ni mačji kašelj, to ni tako preprosto kot najeti nekje dva krat dva metra poslovnega prostora in narediš police in eno mizico in imaš videoteko, vse preveč vidim novopečenih poslovnežev, ki kaj uvažajo in prodajajo naprej, vse preveč butcev, ki se vozijo z velikimi avtomobili, še včeraj so delali popravne izpite kje na kakšni mesarski šoli, danes pa mislijo, da so si s kupčkom denarja priborili tudi ugled, no, v mojih očeh že ne… kaj sem že govoril, aha, torej, prav dobro jih razumem, da morajo filme z reklamami sekati, ampak me pa vseeno moti…

kadar taksist misli, da si turist in da nimaš pojma, kako se kam pride, saj drugače najbrž ne bi taksija jemal, in te potem vozaka okoli ko bebčka Pepčka, da je račun večji, pa da mu ni dolgčas, pa da mu potem rečeš, zakaj pa nisva šla kar naravnost po glavni cesti, pa on potem reče, zakaj pa nisi rekel, da hočeš naravnost tja?, resnici na ljubo, v Ljubljani tega še nisem doživel, kje drugje pa… kadar mi prinesejo hladen golaž ali juho in potem od besa potopim prste v krožnik in sprašujem natakarja, a je to vroča juha?, a je to vroča juha? (v resnici bi mu jo pa najraje v ksiht zabrisal), prijatelji za mizo pa kar glave sklanjajo, ko jim je nerodno, da take scene zganjam zaradi navadne župe in sem potem seveda jaz bedak, ne pa natakar…

kadar me zjutraj zbudi telefon, seveda ni nikoli nič ZARES važnega in bi potem še rad malo zadremal, pa ne gre več, in ždim še kakšno uro v postelji in se ne morem odločiti, ali bi kar vstal, ali bi še ležal, pa se premetavam in premetava, glavo pod blazino rinem, da bi bilo temno, pa se ne da dihati, pa spet glavo ven in se tako potem čez uro splazim iz postelje še bolj polomljen, kot če bi že pred dvema urama stal in z dvajsetkilskimi utežmi na ramenih pretekel kakšnih petnajst kilometrov…

kadar je film na POP teveju res dober in pijem in diham vsako besedo, ki spolzi z ekrana, pa potem še povrhu prebiram bebave prevode, zadnje čase jih je res preveč, pa tak dober program so usekali, vidiš, da se res trudijo, nekaj svežega, novega, angleški prevajalci programa so pa res pravi žalostni amaterji, bebci, zahojenci, pocarji, kojoti, butci, lenobe, približkarji, blaženi gladkomožganeži, zlevorokarji, debilneži, imbecilneži, omejeneži, besedni krotovičarji, puhloglavci, tujejezični invalidi, videotekarski vajenci, praznoglavi brezjajčneži, zmedeni bebavogobčneži, topoumneži, tista sorta ljudi, ki svojim otrokom daje Huga za vzgled, se krohota Danijevim čarovniškim šaljivim prebliskom in se jim zdi popolnoma logično, da Marsovci ponoči obducirajo Zemljane… Izberite raje rdeeečooooo!…

kadar dežuje in mi poštar vrže pošto v nabiralnik, pa je prelen, da bi še zaprl pokrov in so potem vsa pisma mokra… že lansko leto sem si rekel, da ga bom počakal in mu to povedal, pa se zmeraj spomnim točno takrat, ko odprem nabiralni… mogoče pa prebira Lady in mu to lahko po tej poti sporočim, torej, gospod poštar!, a lahko prosim drugič spustite pokrov na nabiralniku, lepo prosim, vnaprej hvala!…

kadar naročim kakšno stvar iz Amerike in jo s pospešeno pošto v štirih dneh že dobavijo na Brnik, potem se moram pa mesec dni ubadati s špediterji pri Intereuropi, da mi blagovolijo paketek predložiti cariniku, da bo povedal, koliko tolarčkov moram prispevati državi, da ne crkne… ja, res je, drage moje dame v brniških pisarnicah, še zmeraj vam ni uspelo ocariniti mojega paketka, notri je en brezrokavnik in ena videokaseta, ničesar drugega, še zmeraj potrpežljivo čakam na vaš klic, pa ne da se je kaj zapletlo, mogoče pa je treba dati telovnik v laboratorij, da boste vedeli iz česa je, ker je treba na papirje vse napisati, saj vem, pa kasete tudi še niso utegnili vsi pregledati… banda lenobna, kaj naj drugega rečem…

kadar grem sam sebi na jetra za to krivim druge, ki mi zaradi tega gredo še bolj na jetra…

-Jonas

  • Share/Bookmark