Arhiv za mesec Januar, 1996

Marija

Zjutraj so mi povedali, da je v prometni nesreči umrla Marija Buček. Kar stisnilo me je, še pred dobrim tednom mi je voščila za rojstni dan, med našimi manekenkami je bila brez dvoma najbolj prijazna, poštena in simpatična…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Sesut od praznovanja

Samo da je mimo, samo da je mimo, presrečen sem, kakšno paniko zganjajo ljudje okoli novega leta, ne moreš verjeti, ves december te vsak, ki te sreča zagotovo vpraša, ejga, kje boš pa za novo leto?, in potem pričakuje od tebe ne vem kaj, da boš šel na Bahame, ali pa da boš opolnoči v kakšnem avionu ali na ladji, in potem kakšen teden pred Silvestrom res postaneš totalka paranoičen in že sam začneš verjeti, da je pa to res tako blazno pomemben večer in če ga ne boš preživel res dobro, res veselo, ma kaj veselo, preživeti ga moraš ekstatično, navdušeno, od notranjega ognja razpaljeno, noreti je treba, plesati, se poljubljati, piti, jesti, se šaliti, prevračati kozolce, noreti, se smejati in kotalikati, ščipati ljudi v lica, prepevati, kričati, objemati, se na glavo postavljati, ga žingati, srati in zamaknjeno pozabiti na vse težave, ki so se nakopičile med letom, zdaj je novo leto, zdaj začnemo na novo, zdaj bo vse drugače, zdaj sem leto dni starejši, modrejši, bolj izkušen, bolj prebrisan, letos pa začnemo zares…

In potem me je bilo sram priznati, da bi pravzaprav bil raje doma, kje pa, še sam sem padel v tisto mrzlico, hudiča, saj res, kje pa bomo za novo leto, nekje ga pa moramo srat, nujno se moramo noro zabavati, drugače bo… kaj pa vem kaj, nekaj hudega gotovo… če silvestrskega večer ne preživiš med vriskanjem in norenjem.

V nekem hotelu na Štajerskem smo bili, saj ni bilo slabo, sploh ne, niti ne prevelike gužve, dosti jedače, pijače in glasbe… plesali smo in se pogovarjali, malo po polnoči je Rene zakuril eno posebno pokalico, ki mu jo je dal Cobl (ta je en zanimiv tipček, ki spušča dimne bombe med Auerjevo oddajo) in so iskre letele do stropa, ljudje so pa navdušeno ploskali, samo ena baba iz Slovenske Bistrice je nekaj težila, da ji je iskra padla na obleko in je naslednji dan zahtevala odškodnino in so ji v hotelu dali trideset jurjev, samo da je bil mir in da bi nehala težit, no in ji je bila ta poteza tako všeč, da ji je bilo žal, da ni zahtevala še več in je potem čez dva dni odkrila, da je tudi njenega fanta obleka na rokavu zažgana, opla, gotovo je od tiste pokalice, in je takoj šla spet k direktorju hotela zahtevat štirideset jurjev, pa so se potem totalka skregali in je moral Rene plačati tistih štirideset jurjev zaradi ljubega miru… Je pa hecno, ne, če takole človek razmišlja, tam je bilo dvesto ljudi, pa si iskrice izberejo ravno en parček, da jima uničijo obleke, nihče drug se ni nič pritoževal…

Zjutraj je pa seveda že zvonil telefon, a ni to luštno, ko si totalka zmatran in prekrokan, se na novega leta dan zmeraj najde kakšen navdušenec, ki bi ti rad od osmih zjutraj prvi voščil vse najboljše v novem letu in je ves prijazen in dobrovoljen, ti bi ga rad pa najraje poslal nekam, kjer sonce ne sije, pa ne smeš, ker je pač prijazen in dobro hoče in je ubog na duhu in bo njegovo nebeško kraljestvo…

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran