Arhiv za mesec Februar, 1996

Dan viška

Kaj ni hecen tale dan, dodan, po moje bi moral biti dela prost, to bi bilo še najbolj logično, na gimnaziji sem imel sošolko, ki… pravzaprav je hodila na gimnazijo dve leti za menoj, ampak jaz vedno pravim sošolci vsem tistim, ki so z mano hodili na isto šolo, ne glede na to, v kateri letnik, Metka se vedno reži, kadar ji kdaj s prstom pokažem koga, recimo kje na televiziji ali pa kje v časopisu, vidiš, ta je bil pa moj sošolec in me potem vedno zafrkava, da so bili itak vsi Ljubljančani moji sošolci in potem se zmeraj prepirava, kaj pomeni biti sošolec, zanjo so sošolci samo tisti, ki s tabo v razredu sedijo… No, tista sošolka ima rojstni dan na 29. februarja… En moj drugi sošolec (še iz osnovne šole, z njim sva pa res bila v istem razredu), ga ima pa na 1. aprila…

A ni res noro, kako sonce vpliva na človekovo počutje, pa če si še tako zamorjen in žalosten, ti prvi pomladni žarki sežejo naravnost do srca, pa ne mislim tega v patetičnem, pesniškem smislu, ne, prav zares, toploto čutim prav v prsnem košu. Moj fotr je kar zmajeval z glavo, ko sem potegnil harleyja iz garaže in ga začel brisati s krpo in spravljati v red, prehladil se boš, bedak, glej kako je mrzlo, nič ne de, ata, imam kapo in šal, pa še rokavice si tudi nataknem, nič hudega, če bo malo brilo okoli ušes, do mesta in nazaj bom že vzdržal, kdo se bo v takem sončnem dnevu vozil z avtomobilom, jaz že ne… Mašina nekaj kašlja, ko jo poženem, uplinjač je ves zamašen od zimskega spanja, ko pa se iz izpušnih cevi oglasi tisti nizki, počasni in gromki ropot, že vidim sosedo na oknu, ki je prišla pogledat, zakaj se hiša trese…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Tarok

Spet na veliko tarokiramo zadnje čase, nič se nam ni treba menit, ampak se kar nekako slučajno najdemo tam okrog enih popoldne v Desetki na Miklošičevi, in ko smo vsaj trije zbrani že letijo karte iz predala, dve – tri urice bomo igrali, prav?, pa se te urice vedno razvlečejo kar na štiri ali pet, vedno ista pesem, ko enkrat začneš, je težko nehati, pa čeprav bi moral Mitja zvečer nekam v bolnico (ah, bom šel jutri), Franclnu se ne da (pa bom vseeno še par iger odsedel), Črt je edini karakter in vrže karte iz rok (pa potem vseeno sedi zraven še dve uri in kibicira), zdaj je zagrabilo še Jožeta in Perota… včeraj smo obsedeli do štirih… ponoči, kajpada, in ker je štiri zjutraj taka čudna ura, si tudi nismo znali pomagati, karte niso več šle lepo od rok (kadar v eni igri našteješ štiriindvajset tarokov, je to dober znak, da bi bilo dobro početi kaj drugega), v posteljo pa tudi ni nobenega še mikalo, kadar si tako polomljen od sedenja se tudi moraš še malo razmigati, Mitja pravi, da imajo na Gerbičevi v študentskih domovih štiriindvajset ur rokenrola, da pozna tam eno sestro nekega prijatelja, pa da njegova sestra tudi včasih tja zahaja, v nekem bivšem bunkerju imajo žure, da bi lahko šli tja na pivo pa še kaj ljudi je ziher tam, okej, gremo, Francl sicer ni navdušen, raje bi šel domov ampak nas bo vseeno peljal tja, jaz sem brez avta, chevrolet je v garaži in čaka, da se neha to sranje s snegom, bolha mi je pa zadnjič crknila, parkiral sem jo kot ponavadi na Miklošičevi in ko sem se kotel odpeljati, preprosto ni hotela vžgati, zdaj pa je že štiri dni tam, niti pogledat je še nisem šel, če je sploh še tam, no, saj se ne bojim, da bi jo kdo ukradel, bolj se bojim, da je gor že deset parkirnih listkov, torej,kje smo že ostali?… aha, Francl se je torej kar ponudil, da nas bo peljal tja v tisti pajzl, dobra duša (jaz ga sumim, da bi se rad naspal, ker ve, da bomo jutri spet kartali, nas bo pa peljal nekam, da bomo ja bedeli celo noč in potem naslednji dan kinkali ob kartah, medtem ko bo on briljiral in nas obiral), no, pridemo mi tja na Gerbičevo, sem takoj imel slab občutek, ko sem prašal Mitjo, no, kje je zdaj ta bunker, in je on pogledal skozi okno in odgovoril, hm, kje pa smo?, porkamadona, a si ti sploh že bil kdaj tukaj, kam nas pelješ nesrečnik, pa smo potem po eni totalka razriti makadamski cesti le naleteli na neko luč tam sredi študentskih domov, res, pravi bunker, notri pa tudi res tako, kot da bi bomba eksplodirala in pobila tri partizane… vse pokozlano, z vinom polito, nekaj zblojenih študentov z motnimi očmi in negotovim korakom, vmes tudi ene par ofucanih rdečeokih bab, če bi se kakšne dotaknil bi mi ziher noht na lulčku zrasel… pejmo fantje domov, gremo raje spat, toliko pa tudi nisem družbe potreben, če grem k Aaronu v pasjo uto spat, mi bo lepše kot tu… Ker stanujem najbližje Gerbičevi, sem prvi na vrsti, da me zapeljejo domov, ko smo že v naši ulici, tako bolj iz vljudnosti (ura je že pet zjutraj) rečem, da lahko naredim vsem kaj za jest, Frenk pravi, da gre domov, Črt in Mitja pa sta kar za stvar, da bosta šla pa s taksijem, če je treba, ooooo, to pa ne, vsi ali pa nobeden, se hitro izmažem, sem si kar predstavljal, kako bi bilo, ko bi zavohal posteljo, bi mi udi kar otrpnili in bi ju potem gledal, kako se bašeta, pa še kake pol ure bi potem moral čakati, da ju taksi pobere, hvala lepa, kdaj drugič fanta, Francl, kar odpelji ju domov… Adijo, pa pa, se vidimo jutri, ahhh, kaj pa vem, ne vem, če bom jutri kaj hodil okoli Miklošičeve, hmmmmm, mogoče, no, če se mi bo dalo, ampak ne verjamem… drug drugemu mečemo pesek v oči, vsi pa točno vemo, da se bomo spet ob dveh narisali tam pri blagajni in spet metali taroke…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Peroksid

Z zanimanjem sem začel z branjem tiste nove knjige o “zakulisju slovenske glasbene scene” in sem bil že kmalu po nekaj straneh zelo razočaran. Ker je površno napisana. Ker naj bi opisovala resnične ljudi (naše pevce, urednike, producente, menedžerje itd.), pa te ljudi prepoznaš samo po neduhovito izkrivljenem imenu, nikakor pa po načinu izražanja, obnašanja… Ker opisuje resnične ljubljanske lokacije, ki pa jih iz besedila komaj prepoznaš, ker je pisec pač premalo spreten, da bi besedilu vdihnil tisti naboj, ki bralcu prostor dogajanja kar naslika pred očmi (kot zna to početi na primer Branko Gradišnik). Ker nenehno omenja nekakšne peroksidno pobarvane oboževalke, ki naj bi se v teh lokalih drenjale in oboževale te naše slovenske zvezde, jaz jih pa nikakor nikoli ne vidim, kadar se sprehajam tam okoli… Nobenih oboževalk ni, še manj pa peroksidno pobarvanih… zgleda, da ga peroksid vznemirja…

Skratka, knjiga je polna pretiravanja, nepoznavanja resničnih dogodkov, pretiranih zneskov, iz tretje roke slišanih tračev (pa še to obrobnih in nezanimivih, sam jih lahko takoj naštejem vsaj pet boljših, bolj duhovitih), na silo izmišljenih dialogov, ki včasih služijo le kot pretveza za plasiranje spet kakšnega trača…

Očitno je, da se avtor nikoli ni zares gibal med zvezdniki slovenske estrade, da niti ne pozna tistih pravih, zanimivih (včasih tudi nekoliko pikantnih) anekdot, ki so se na naši sceni dogajale in bi jih bilo res vredno kdaj zabeležiti v kakšno knjigo. Predvsem pa mu manjka pisateljske spretnosti, ki bi vse skupaj povezala v zanimivo, privlačno zgodbo, tako pa listam knjigo in ob vsaki novi osebi gruntam, kdo naj bi to zdaj bil, Vili Resnik, Dominik Kozarič, Mito Trefalt? In je to gruntanje prenaporno. Kadar berem kakšno boljšo knjigo, mi osebe kar same skačejo pred oči…

-Jonas

  • Share/Bookmark