Peroksid

Z zanimanjem sem začel z branjem tiste nove knjige o “zakulisju slovenske glasbene scene” in sem bil že kmalu po nekaj straneh zelo razočaran. Ker je površno napisana. Ker naj bi opisovala resnične ljudi (naše pevce, urednike, producente, menedžerje itd.), pa te ljudi prepoznaš samo po neduhovito izkrivljenem imenu, nikakor pa po načinu izražanja, obnašanja… Ker opisuje resnične ljubljanske lokacije, ki pa jih iz besedila komaj prepoznaš, ker je pisec pač premalo spreten, da bi besedilu vdihnil tisti naboj, ki bralcu prostor dogajanja kar naslika pred očmi (kot zna to početi na primer Branko Gradišnik). Ker nenehno omenja nekakšne peroksidno pobarvane oboževalke, ki naj bi se v teh lokalih drenjale in oboževale te naše slovenske zvezde, jaz jih pa nikakor nikoli ne vidim, kadar se sprehajam tam okoli… Nobenih oboževalk ni, še manj pa peroksidno pobarvanih… zgleda, da ga peroksid vznemirja…

Skratka, knjiga je polna pretiravanja, nepoznavanja resničnih dogodkov, pretiranih zneskov, iz tretje roke slišanih tračev (pa še to obrobnih in nezanimivih, sam jih lahko takoj naštejem vsaj pet boljših, bolj duhovitih), na silo izmišljenih dialogov, ki včasih služijo le kot pretveza za plasiranje spet kakšnega trača…

Očitno je, da se avtor nikoli ni zares gibal med zvezdniki slovenske estrade, da niti ne pozna tistih pravih, zanimivih (včasih tudi nekoliko pikantnih) anekdot, ki so se na naši sceni dogajale in bi jih bilo res vredno kdaj zabeležiti v kakšno knjigo. Predvsem pa mu manjka pisateljske spretnosti, ki bi vse skupaj povezala v zanimivo, privlačno zgodbo, tako pa listam knjigo in ob vsaki novi osebi gruntam, kdo naj bi to zdaj bil, Vili Resnik, Dominik Kozarič, Mito Trefalt? In je to gruntanje prenaporno. Kadar berem kakšno boljšo knjigo, mi osebe kar same skačejo pred oči…

-Jonas

  • Share/Bookmark