Tarok

Spet na veliko tarokiramo zadnje čase, nič se nam ni treba menit, ampak se kar nekako slučajno najdemo tam okrog enih popoldne v Desetki na Miklošičevi, in ko smo vsaj trije zbrani že letijo karte iz predala, dve – tri urice bomo igrali, prav?, pa se te urice vedno razvlečejo kar na štiri ali pet, vedno ista pesem, ko enkrat začneš, je težko nehati, pa čeprav bi moral Mitja zvečer nekam v bolnico (ah, bom šel jutri), Franclnu se ne da (pa bom vseeno še par iger odsedel), Črt je edini karakter in vrže karte iz rok (pa potem vseeno sedi zraven še dve uri in kibicira), zdaj je zagrabilo še Jožeta in Perota… včeraj smo obsedeli do štirih… ponoči, kajpada, in ker je štiri zjutraj taka čudna ura, si tudi nismo znali pomagati, karte niso več šle lepo od rok (kadar v eni igri našteješ štiriindvajset tarokov, je to dober znak, da bi bilo dobro početi kaj drugega), v posteljo pa tudi ni nobenega še mikalo, kadar si tako polomljen od sedenja se tudi moraš še malo razmigati, Mitja pravi, da imajo na Gerbičevi v študentskih domovih štiriindvajset ur rokenrola, da pozna tam eno sestro nekega prijatelja, pa da njegova sestra tudi včasih tja zahaja, v nekem bivšem bunkerju imajo žure, da bi lahko šli tja na pivo pa še kaj ljudi je ziher tam, okej, gremo, Francl sicer ni navdušen, raje bi šel domov ampak nas bo vseeno peljal tja, jaz sem brez avta, chevrolet je v garaži in čaka, da se neha to sranje s snegom, bolha mi je pa zadnjič crknila, parkiral sem jo kot ponavadi na Miklošičevi in ko sem se kotel odpeljati, preprosto ni hotela vžgati, zdaj pa je že štiri dni tam, niti pogledat je še nisem šel, če je sploh še tam, no, saj se ne bojim, da bi jo kdo ukradel, bolj se bojim, da je gor že deset parkirnih listkov, torej,kje smo že ostali?… aha, Francl se je torej kar ponudil, da nas bo peljal tja v tisti pajzl, dobra duša (jaz ga sumim, da bi se rad naspal, ker ve, da bomo jutri spet kartali, nas bo pa peljal nekam, da bomo ja bedeli celo noč in potem naslednji dan kinkali ob kartah, medtem ko bo on briljiral in nas obiral), no, pridemo mi tja na Gerbičevo, sem takoj imel slab občutek, ko sem prašal Mitjo, no, kje je zdaj ta bunker, in je on pogledal skozi okno in odgovoril, hm, kje pa smo?, porkamadona, a si ti sploh že bil kdaj tukaj, kam nas pelješ nesrečnik, pa smo potem po eni totalka razriti makadamski cesti le naleteli na neko luč tam sredi študentskih domov, res, pravi bunker, notri pa tudi res tako, kot da bi bomba eksplodirala in pobila tri partizane… vse pokozlano, z vinom polito, nekaj zblojenih študentov z motnimi očmi in negotovim korakom, vmes tudi ene par ofucanih rdečeokih bab, če bi se kakšne dotaknil bi mi ziher noht na lulčku zrasel… pejmo fantje domov, gremo raje spat, toliko pa tudi nisem družbe potreben, če grem k Aaronu v pasjo uto spat, mi bo lepše kot tu… Ker stanujem najbližje Gerbičevi, sem prvi na vrsti, da me zapeljejo domov, ko smo že v naši ulici, tako bolj iz vljudnosti (ura je že pet zjutraj) rečem, da lahko naredim vsem kaj za jest, Frenk pravi, da gre domov, Črt in Mitja pa sta kar za stvar, da bosta šla pa s taksijem, če je treba, ooooo, to pa ne, vsi ali pa nobeden, se hitro izmažem, sem si kar predstavljal, kako bi bilo, ko bi zavohal posteljo, bi mi udi kar otrpnili in bi ju potem gledal, kako se bašeta, pa še kake pol ure bi potem moral čakati, da ju taksi pobere, hvala lepa, kdaj drugič fanta, Francl, kar odpelji ju domov… Adijo, pa pa, se vidimo jutri, ahhh, kaj pa vem, ne vem, če bom jutri kaj hodil okoli Miklošičeve, hmmmmm, mogoče, no, če se mi bo dalo, ampak ne verjamem… drug drugemu mečemo pesek v oči, vsi pa točno vemo, da se bomo spet ob dveh narisali tam pri blagajni in spet metali taroke…

-Jonas

  • Share/Bookmark