Dan viška

Kaj ni hecen tale dan, dodan, po moje bi moral biti dela prost, to bi bilo še najbolj logično, na gimnaziji sem imel sošolko, ki… pravzaprav je hodila na gimnazijo dve leti za menoj, ampak jaz vedno pravim sošolci vsem tistim, ki so z mano hodili na isto šolo, ne glede na to, v kateri letnik, Metka se vedno reži, kadar ji kdaj s prstom pokažem koga, recimo kje na televiziji ali pa kje v časopisu, vidiš, ta je bil pa moj sošolec in me potem vedno zafrkava, da so bili itak vsi Ljubljančani moji sošolci in potem se zmeraj prepirava, kaj pomeni biti sošolec, zanjo so sošolci samo tisti, ki s tabo v razredu sedijo… No, tista sošolka ima rojstni dan na 29. februarja… En moj drugi sošolec (še iz osnovne šole, z njim sva pa res bila v istem razredu), ga ima pa na 1. aprila…

A ni res noro, kako sonce vpliva na človekovo počutje, pa če si še tako zamorjen in žalosten, ti prvi pomladni žarki sežejo naravnost do srca, pa ne mislim tega v patetičnem, pesniškem smislu, ne, prav zares, toploto čutim prav v prsnem košu. Moj fotr je kar zmajeval z glavo, ko sem potegnil harleyja iz garaže in ga začel brisati s krpo in spravljati v red, prehladil se boš, bedak, glej kako je mrzlo, nič ne de, ata, imam kapo in šal, pa še rokavice si tudi nataknem, nič hudega, če bo malo brilo okoli ušes, do mesta in nazaj bom že vzdržal, kdo se bo v takem sončnem dnevu vozil z avtomobilom, jaz že ne… Mašina nekaj kašlja, ko jo poženem, uplinjač je ves zamašen od zimskega spanja, ko pa se iz izpušnih cevi oglasi tisti nizki, počasni in gromki ropot, že vidim sosedo na oknu, ki je prišla pogledat, zakaj se hiša trese…

-Jonas

  • Share/Bookmark