Arhiv za mesec Oktober, 1996

Do Pariza in nazaj

Nikdar nisem bil posebej dopustniško razpoložen, spomnim se poletij, ko se niti nisem premaknil iz Ljubljane, le zakaj pa bi se, poleti je Ljubljana tako prijetno prazna, človek si zares lahko odpočije od ljudi.Saj me navsezadnje vedno samo ljudje neznansko utrujajo, drugega nič. Prepričan sem, da gredo ljudje na morje samo zato, ker je pač taka navada, ker so šli sosedje tudi, ker te že maja vsak sprašuje, kam boste pa šli in te je sram priznati, da pa najraje ne bi nikamor šel. Saj tako ali tako prideš nazaj bolj utrujen, kot pa si šel.

Tako sem bi letos prepričan, da sem svoje dopustniške dolžnosti že opravil s tednom v Vrsarju (mimogrede, svinjsko drago je bilo, pa Hrvati mi gredo zdaj še bolj na živce kot prej) in da me Metka ne bo več cukala za rokav, pojdiva še kam, pojdiva še kam… Kajpak sem se zmotil, njej počitnic ni nikoli zadosti. In je prišla s predlogom, da bi pa lahko izkoristila še eno nagrado, ki jo ima v dobrem še od tekmovanja za miss, da ji morajo dati šest nočitev za dva v Franciji, sicer brez hrane, nekaj je pa vseeno, in da če bi jaz prispeval za bencin in drugo, pa bi lahko usekala eno fino popotovanje do Pariza in nazaj.

Kaj naj človek odgovori na tako ponudbo, posebej če se mu iz naročja smeje par navihanih rjavih oči, ki se zavedajo, da te imajo v pesti? Pa še šest zastonjskih nočitev? Ne sliši se slabo, čeprav mi je že vnaprej jasno, da poceni ne bom skozi prišel.Izložbe v Parizu bodo polne, na njej pa prav vsaka cunja lepo stoji.

In sva seveda šla. Založila Metkino alfico (ta je poleti najprimernejša za potepanje, ljubim kabriolete!) s prtljago in bencinom in se kar sredi dneva odpeljala. Brez pretiranih priprav, če bi počakala še kakšno uro, bi nama njena mama šla ročno spohat še kakega piščanca ali odojka za na pot, že tako ali tako nama je gotovo med srajce skrila kakšnih deset sendvičev. Sva jo raje kar ucvrla.

Najprej v Milano. Pogledat, kakšne so nove modne smernice. Tako kot to ponavadi počnejo naše manekenke, ki jih vedno poslušam, kako pa gredo drugi teden v Milano na raznorazne avdicije, kastinge in modne revije, v resnici pa gredo do Trsta in nazaj. Človek pričakuje, da bo prišel v Milano in da se bo kar naenkrat znašel sredi modnega vrveža, da bodo ulice polne manekenk in dizajnerjev, kaj pa jaz vem, kaj sem si predstavljal… Skratka, od vsega tega ni nič! µe ob vstopu v mesto naju je presenetila njegova razsežnost, saj predmestja ni in ni hotelo biti konec. Ustavila sva se kar v prvem hotelu, ki se je zdel vsaj približno blizu centra in se takoj odpravila raziskovat, kje kaj je, da ne bova jutri izgubljala časa, saj morava že popoldne na pot proti Franciji. Takoj sva našla Scalo, nič posebnega se mi ni zdela od zunaj, prav nasprotno, je pa najbrž res, da se ti Scala pokaže v vsej svoji veličastnosti šele ko si noter. In ko poje Pavarotti ali kakšen drug debeluh. Čisto blizu pa stoji ogromna katedrala, tako me je prevzela, da niti vprašal nisem, kako se imenuje. Sem pa zato takoj pritisnil Metko na trgu pred njo. S fotoaparatom seveda. Nad Metko je pa en spomenik s konjem. Vsega mi pač ni uspelo slačiti na eno fotografijo. Čeprav me je mikalo, ker je bil konj tudi lep. Tisi možakar na levi je pa slučajno zakoračil v sliko. Čeprav bi lahko vedel, da ne sme. Sem ga hotel potem dol zbrisati s slike, pa je Metka rekla, da ne.

Katedrala

Iz Milana sva se kar hitro odpravila, saj so bili ljudje prijazni, še posebej prodajalke, kadar sem izvlekel kreditne kartice (prej pa ne toliko), a vendar naju je vleklo čim prej na Azurno obalo, meni niso dale miru zgodbice o dekletih v Cannesu, ki baje kar na cesti pozirajo fotografom zgoraj brez. Saj se je Metki čudno zdelo, zakaj sem jo ob odhodu iz Postojne kar dvakrat vprašal, če nisva fotoaparata slučajno pozabila, rekla pa ni nič.Pa tudi če bi kaj rekla, sem imel odgovor pripravljen.

Pa ni bilo nobene take priložnosti, čeprav sem vso obalo v Cannesu prevozil dvakrat po dolgem in počez, pozneje mi je en kramar tam razložil, da se punce fotografirajo samo v tednu, ko traja filmskim festival, da pa lahko slikam njegovo ženo, če hočem, za sto frankov bo dala pa tudi modrc dol. Hvala lepa stari, raje ne, se bojim, da bi se v meni žival prebudila, pa ne bi bilo pošteno do moje punce, morda kdaj drugič. Seveda mu nisem povedal, da se v resnici bojim, da bo kaj po tleh padlo, pri šestdesetih naj imajo ženske modrc kar zavozlan, je pametneje, da ga sploh ne slačijo. Zato sem pa v parku slikal eno simpatično punčko. Je bilo nekaj nagajivega v njenih očeh, da sem jo moral. Nekaj v smislu: “Pazi se me, ko odrastem!”

Pupa

Prenočevala sva v Nici, hotel je bil kar prijazen in čisto blizu centra, kar pa nama ni prav nič pomagalo, saj sva se vsak dan vozila v Cannes ali Monte Carlo. Saj ne rečem, tudi Nico sva prehodila po dolgem in počez. še posebej kadar sva šla v šoping, saj so bile tu še najbolj človeške cene. V Monte Carlu se je Metka zagledala v en kostim v izložbi in sem tresel ko pes na kuzli od strahu in čakal, kdaj se mi bo naslonila z glavo na ramo in ji bo na čelu pisalo, hočem ga imeti. Saj je bil res lep, ne rečem, je bila pa nalepka s ceno svinjsko grda – osem jurjev mark. Zato sva raje v Cannesu kupila en kup majčk, pa še pred trgovino usekala tole fotko z dvema domačinoma.

Jonke-V-Parizu

Trije dnevi na Azurni obali so seveda bliskovito minili, in že se mi je začelo dozdevati, da naju tale izlet ne bo tako poceni prišel. Bencin je tukaj po dve marki liter, na vsaki avtocesti je treba plačati cestnino pred katero se naši skrijejo, pa še bi človek kar ostal tu, midva sva se premaknila v Pariz samo zato, ker sva imela hotel že rezerviran ob določenem datumu. Izložbe so pa povsod tako vabljive, da sem s kreditnimi karticami frkal kot kakšen David Copperfield.

Avtocesti od obale do Lyona pravijo kar Sončna avtocesta. Ne brez razloga. Po njej sva se vozila v kopalkah in se sončila med vožnjo, čeprav je Metka nekaj jamrala, da se ji bodo poznale kopalke, zgoraj brez se pa v avtu tudi ne sme peljati, da ne bi bilo kake nesreče na sosednjem cestnem pasu. Na tejle fotki imam sicer usnjeno jakno, to pa zato, ker sva se že približala Parizu in je bil že skoraj večer. Pa tudi vreme se je nekam začelo kisati.

Veter-V-Laseh

Na ulicah Pariza, med iskanjem najinega hotela vprašam Metko, kaj bi rada najprej videla, Eifflov stolp, Slavolok zmage, Montmartre, Champs Elysees? Kurbe, mi odvrne. Kurbe? Kurbe! Hočem videt kurbe!

In se potem spomnim, da sem ji pred letom razlagal, kako sem že enkrat bil v Parizu z vlakom kot študent in sem šel peš od postaje proti centru in da sem se kar naenkrat znašel v ulici, kjer so pred pročelji stale pomanjkljivo oblečene ženske različnih starosti s ključi v rokah. To hočem videti, pravi. V Postojni tega nimamo.

Prav. Kje je bila tista ulica, si takrat nisem zapomnil, sem se pa takoj spomnil, da nam je Vasilka (tako smo klicali našo učiteljico francoščine na Šubičevi gimnaziji) enkrat razlagala, da je ulica Pigalle ena najslavnejših na svetu, polna bordelov in podobnega.Takoj sva jo našla, a nisva videla niti ene punce na ulici. Niti ene. Kaj je zdaj to, si rečem, Metka me pa kar nekam postrani gleda, gotovo sem si vse izmislil, kaj takega tako ali tako ne more biti res.

Še sreča, da sva se dva dni kasneje, med sprehajanjem okoli Pompidoujevega centra znašla na ulici Saint Denis, kjer sva se kar naenkrat znašla med puncami s ključi. Metka je samo gobec odprla, ni mogla verjeti očem in ji je potem ena skoraj v ksiht skočila, češ da jo ne sme tako gledati in bi bil kmalu mednarodni incident. Da se ne pustijo gledati ženskam in da se ne pustijo fotografirati, nama je razložil en natakar. Pa sem vseeno nataknil teleobjektiv in skrivaj škljocnil eno od daleč in izza vogala. In ravno v tistem trenutku je en cepec stopil predme in sem bil prepričan, da mi je pokvaril fotko. Pa nisem upal še enkrat riskirati, nekatere babnice so bile videti prav nevarne.

Kurbe

Tale fotka je pa iz hotelske sobe. Ker moramo fantje držati skupaj, poklanjam tole fotko vsem Metkinim oboževalcem. In upam, da vam je jasno, da nosim kožo naprodaj, ko bo tole zagledala v Jani, bo doma huda ura. A imam že pripravljeno opravičilo – nekdo je najbrž fotke zamešal…

Skinshot

V Parizu se nima smisla voziti z avtom. Čeprav mi je osebno minhenški še bolj pri srcu, dajem kapo dol pred pariškim metrojem. Z enega konca na drugi prideš z bliskovito naglico, nikoli ne čakaš več kot nekaj minut, pa še dolgčas ni. Zmeraj je kje kakšna zanimiva faca, kakšen mlad študent kje v hodnikih igra violino, kakšen klošar kje v kotu žica franke. In tu in tam se najdeta v kakšnem vagonu dve bebasti faci, kot sta tile dve:

Dva-Ksihta

Tale fotografija je moja posebna trofeja, saj najbrž vsak ve, da nočno fotografiranje ni za amaterje. Slavolok zmage je od blizu res veličasten, po deseti uri zvečer pa izredno nevaren. Pa ne zaradi kakšnih posiljevalcev ali ugrabljalcev, ampak zaradi krožnega pet pasovnega prometa okoli njega, ki se kot vrtiljak odmotava z neznansko hitrostjo. Ob deseti zvečer namreč policaj zapre podzemeljske hodnike, ki nudijo varen prehod do njega, pa se zato navdušeni turisti zapodijo kar čez cesto in avtomobili potem tekmujejo, kdo bo kakšnega čimbolj učinkovito zadel. Tudi midva sva poskusila srečo in nama je k sreči uspelo. Pod slavolokom je bilo kljub pozni uri kar precej ljudi, večinoma mladih, ki so posedali na kamnu in po tleh. Zelo prijetno.

Slavolok-Zmage

Seveda se je kmalu izkazalo, da je Pariz prelep in preobširen, da bi se ga človek lahko naužil v treh dneh, zato sva kar podaljšala še za tri dni, nekam me je sicer stiskalo pri srcu in pri denarnici, ampak kaj češ, luštno je luštno. Večerja pri Leonu (najboljše školjke na svetu), kosilo v Schwarzeneggerjevi restavraciji Planet Hollywood, zajtrk v Hard Rock Cafeju, pa spet obisk indijske, kitajske ali grške restavracije… človek gre res s težkim srcem domov. Pa sva vseeno morala spakirati.

Za konec sva doživela še eno dogodivščino, na poti proti Stuttgartu nama je počila izpušna cev. In kot kaže, imava pridnega angela varuha, ki je poskrbel, da se je to zgodilo ravno v neki vasici, kjer sva takoj našla avtomehanično delavnico. Je bilo treba le počakati pol urice in je bila zadeva urejena. Seveda sem tudi tu pritisnil na fotoaparat.

Pri-Mehaniku

Za zadnji dan popotovanja sva se namenila še nakupovati v Münchnu, pa sva prišla ravno na Marijin praznik in je bilo vse zaprto. In sva odšla z dolgim nosom naravnost domov. Tam je pa zmeraj najlepše.

-Jonas

  • Share/Bookmark