Arhiv za mesec November, 1996

Blefer svetovni

Svetovni blefer (The Great Pretender)


O jaz sem blefer svetovni

blefiram, da nič mi ni,

blefiram pač, ker ne znam drugač,

osamljen, a le jaz to vem.


O jaz sem blefer svetovni,

gradove v oblakih gradim,

veselje igram, a ostal sem sam,

odšla si, zdaj v sanjah živim.

Preveč me tišči ta namišljeni svet,

preveč, res preveč v srcu me zaboli

O jaz sem blefer svetovni,

prešeren, vesel sem kot klovn,

pretvarjam se, vse zlagano je,

na dlani ponujam srce,

blefiram, da si z mano še…


preveč, res preveč v srcu me zaboli


O jaz sem blefer svetovni,

prešeren, vesel sem kot klovn,

pretvarjam se, vse zlagano je,

na dlani ponujam srce,

blefiram, da si…

blefiram, da si…

blefiram, da si z mano še…


-Jonas

  • Share/Bookmark

Velika modna revija v Postojni

Revija je bila zares velika. Bom že vedel, saj zaradi nje zadnjih štirinajst dni ni bilo v hiši nobenega miru. Skakanje sem in tja, pa neskončni telefonski pogovori s sponzorji, pa sestavljanje dolgih seznamov povabljencev, pa razlaganje novinarjem za kaj sploh gre, pa prepričevanje razstavljavcev, da tokrat ne gre za nekakšno zakotno žurko v kakšni diskoteki, ampak za veliko revijo najuglednejših slovenskih podjetij… In se nežnejši spol sploh ne zaveda, kako se moški počuti zapostavljenega, kadar je ženska maksimalno zasedena in nima nobenega časa zanj, zvečer pa se samo zvrne v posteljo, obrne hrbet in v trenutku zaspi. Ti pa debelo gledaš v strop in razmišljaš, hudiča, kaj pa je zdaj to?… Tu in tam pa se ti sredi največje gužve podjetnica vrže okoli vratu, da te kar preseneti ta nepričakovani izliv prijaznosti in že veš, da te nekaj hoče od tebe, o ti ljubi moj, a bi mi naredil eno uslugo, a bi lahko šel v Italco in prepeljal tisto robo v Postojno?…

Tako mi je hudo odleglo, ko je končno prišla sobota in je bilo tekanja in norenja konec, vsi sodelujoči smo zbrali na kosilu v Ribiški koči in smo se lahko v miru pomenili še o zadnjih malenkostih pred revijo, fantje pa smo imeli lepo priložnost, da si od blizu (in naskrivaj seveda) pregledamo zbrano slovensko žensko elito. Je bilo kaj videti. Tri misice, Metka, Janja in Teja, dve letošnji spremljevalki, Martina Koražija in Stančka Šukalo, legendarna Nina Gazibara, za povrh pa še Simona Bohak, Tina Vrhovnik, Renata Bohinc, Alice Camara in Pika Justinek. Po natančnem pregledu (kolikor se je pač dalo skrivaj metati poglede) smo fantje kasneje na posvetu zadovoljno ugotovili, da odvečnih kilogramov, podočnjakov in povešenih atributov ni. Dobra revija bo!

In je bila res. Kljub prehudemu navalu občinstva, zaradi katerega smo morali tik pred začetkom nositi dodatne stole v dvorano, Metka je namreč razposlala več kot sto vabil, kdo bi si mislil, da se bodo vsi odzvali, da se jim bo dalo voziti v Postojno… pa tudi vstopnic je bilo prodanih cel kup, tako da so se na koncu nekateri morali zadovoljiti kar s stojišči, pa še z več kot polurno zamudo se je vsa stvar začela.

Meni je seveda pripadla vloga mojstra ceremoniala in nisem bil povsem prepričan, ali se občinstvo smeje mojim šalam, ali pa me niso navajeni gledati obritega, počesanega, polikanega in z belim metuljčkom. Jaz bi bil seveda raje v kavbojkah, pa so punce rekle da ne. Nisem upal protestirati. Sicer pa so pozornost takoj pritegnila dekleta in so name kmalu vsi pozabili, je bilo na stezi veliko bolj zanimivo.

Najprej dekleta v pogumnih in atraktivnih izdelkih Industrije usnja Vrhnika in obutvi Alpine, takoj za tem pa usnjene jakne Sama Rančigaja iz butika Carmen iz Žalca. Te so mi takoj padle v oko, saj obožujem unikatne izdelke in sem se po reviji takoj zmenil, da naredi eno tudi zame. Mraz prihaja in prav prijetno se bo greti v kakšni košato podloženi jakni iz nubuka. V tretjem izhodu so se predstavili krzneni plašči Eber, za njimi pa se je razlegel največji aplavz večera, ko so na stezo prikorakali štiriletni malčki iz postojnskega vrtca z oblekami blagovne znamke Mini Club in v čeveljčkih Topolino. Otroci so zmeraj luštni in na to finto publika zmeraj pade. Jaz pa tudi.

Nekaj posebnega so bile ročno tkane jakne iz postojnskega butika Pinto, sam imam od nekdaj rad žive barve in pisane vzorce, pa tudi čevlji Mass so kar pristajali zraven. Samega sebe si sicer nisem znal predstavljati v kakšni podobni kombinaciji, a na dekletih je zgledalo kar luštno. Še bolj pa sem užival v naslednjem izhodu Rašice, kjer so nekatere elegantne tkanine lepo poudarile ženske obline, še posebej ko so se na odru pojavile Stančka, Renata in Tina, ki imajo pod vratom res kaj za videti.

Elkroj je tokrat predstavil hlače za mlade v oranžni barvi, Italco pa svoje znane blagovne znamke Gas, Emanuel, Gymnasium in Cocoa. S tem je bila dobra polovica revije že mimo, občinstvo pa je navdušeno sprejelo tudi nastop prve dame slovenske estrade Anje Rupel. Tudi njo je bilo veselje pogledati, nekatere možakarje v prvih vrstah pa sem ujel, kako so upogibali vratove in ji kukali pod kratko krilce.

Nato pa veliki finale – spodnje perilo Palmers, večerne obleke Barbare Plavec, večerne in poročne obleke salona francoske mode Pronuptia, unikatni nakit Žareta Ognjenoviča, salonarji Peko, prekrasne frizure Mareta Filipiča in make up Bilke Baloh. Zaključek v stilu visoke mode, tako kot se za takšno prireditev spodobi. In imel sem občutek, da so bili vsi zadovoljni, tako obiskovalci, kot tudi povabljenci in novinarji.

Takšno je bilo tudi razpoloženje na sprejemu po prireditvi, takrat šele tudi imel priložnost natančneje pregledati, kdo vse je prišel – Saša vrtnar je povedal, da je prišel prepozno in da ni bilo v dvorani več nobenega prostora in je raje sedel kar v garderobi med dekleti, se je tam gotovo bolje počutil, Jan Plestenjak je prišel tudi z zamudo naravnost s snemanja Karaok, Martino je pustil doma, ker je menda nekaj zbolela, upam da ni nič resnega, nje bi bilo pa zares škoda, Andrej Šifrer je prišel s hčerko, ki si je nekoč želela tudi postati manekenka, Štefka Kučanova mi je zjutraj telefonirala, da bo tudi zagotovo prišla in sem potem moral naročiti vratarjem, da jo spustijo noter brez vabila, ker ji ga nisem utegnil poslati, pa je potem na vratih niso prepoznali in se je kar sama znašla in jih prepričala, da so so spustili noter. Pa postojnski župan Josip Bajc je tudi bil, pred revijo so mi še posebej nekajkrat zabičali, da ga ja ne bom pozabil pozdraviti in se mu zahvaliti za pomoč, da ne bi kaj zameril. Pa Peter Thaler je tudi bil, pa bivša misica Anka Kocmur tudi, zdaj je sicer že poročena, kako se pa po novem piše, sem pa pozabil, kaj češ, cepec pač. Fotografov se je tudi kar gnetlo, televizijskih ekip tudi, radijske mikrofone so nam prav tako tiščali pod nos.

Kramljali smo pozno v noč, dokler se nas v hotelu niso naveličali in nas vrgli ven. Še na vratih pa smo si obljubili, drugo leto se spet vidimo na Veliki modni reviji!

-Jonas

  • Share/Bookmark