Arhiv za mesec Marec, 2004

Zmagoslavje vsebine nad obliko

O letošnjih Viktorjih

Leta in leta smo gledali razkošne scenografije, odbite kostume, ogenj in dim in en kup polamaterskih plesalcev. In utrujajoče pokroviteljsko veleumljenje scenaristov, da je bilo za kozlat, larpurlatizem najhujše sorte. Veličastno, visokobesedno in glamurozno, marmelada na med in zbaši v usta. Bljak. Letos, prazen oder, nič kaj dosti hrupa, zato pa štos na štos. Preprosto, duhovito, dinamično in učinkovito. Odlična voditelja, preprost scenarij. Dve uri in pol in ni bilo nikomur dolgčas. En tour-de-force talenta in znanih ksihtov. In nobenega direktorčka na odru, čudež, nobenega lezenja v sponzorsko rit! In še Savič je pogruntal, da je večja faca kadar nima govoranc in le carsko opazuje vse skupaj iz parterja. Kaže da je dobro, če kdaj pa kdaj zmanjka cekinov, se včasih tako še boljše dela…

Zrnec

Saj je najbrž kar jasno, da gre njemu največ zaslug, da smo letos s šovom končno zadovoljni. Tjaša je bila simpatičen sidekick, čeprav jo je Jure na odru praktično pohodil. Ja, vzdignil je nogo in žbljas, jo je poteptal. V evforiji ga je odneslo, nekoliko ne-gentlemansko, a nič ne de. Na odru škode ni bilo, Tjaša je dostojanstveno in odlično opravila svoje. Jasno ji je, da se z njim nima smisla kosati in da bo hvale za oba dovolj.

Zrnec si je izboril pravico, da si priredi scenarij po svoje in praktično sčrtal vse, kar so mu porinili v roke. V dnevnem časopisju boste brali o scenaristu Partljiču, a verjemite mi, njegovega ni ostalo nič razen napovedi podeljevalcev.

Očitali so mu, da je bil na trenutke žaljiv. Lepo prosim, dokler je v dvorani smeh, se nihče nima pravice počutiti užaljenega! Če je smešno, ni žaljivo! Če je žaljivo, ni smešno! Dober humor ne more biti žaljiv, Juretu (in Tjaši) smo se režali vsi.

Big Foot Mama

Pred nastopom jih najdem za šankom kako razglabljajo o briljantni ideji, ki se je enemu posvetila: da bodo šli na oder v gatah. Meni so se oči obrnile proti nebu in sem jim potrpežljivo razložil, fantje, ali nagi ali pa nič. Porkamadona, kakšen pokvečen rokenrol je to? A je pir ragrizu še tisto malo idej, kar ste jih nekdaj imeli? A se ne morete spomnit česa odbitega? Samo ne mi na odru čist brezhibnih kitar razbijat, mularija razvajena… V gatah! Uauuuu, kakšna fora! Not.

Saj, Magnifico pa še niti enkrat nominiran ni bil. Ja, z našo sceno je vse v redu.

Patetico

Čeprav njihov CD kroži že mesece po slovenskih pekačih (zaradi njihove nenadne popularnosti po ljubljanskih kafičih pa so se nekaterim snobovskim dušam celo zamerili), lahko skupino Patetico mirne duše označimo za še eno odkritje letošnjih Viktorjev. Punca poje kot angel in tista njena govorna napača jo naredi seveda še bolj zanimivo… Zato, ker dekle poje povsem brezbrižno do tega malega hendikepa. Ona je nad. In kako emotivno! Kapo dol.

Medtem sem v Stopu prebral pripombo P&P o neartikuliranem petju. Ej, Nika ima popoln posluh in ne kiksne tona, da ga jebeš (in tiste pesmi niso na-na-na, ampak izbor res zajebanih, težavnih skladb). Artikulira, kolikor more in jaz jo razumem, če se potrudim. Kljub napači poje bolje (predvsem pa lepše) od vseh polnagih bab v slovenskih videospotih.

Helena

Če sem malo prej opeval zmagoslavje vsebine nad obliko, postane kaj hitro jasno, da prva dama estrade tega ne šteka. Za pusta sta šla z možem v Benetke in… Lejga Mitja, kakšna luštna maska, to bi bilo nekaj zame, a ni fajn ideja?…

V Cankarju nismo videli ne nastopa ne nič. Čestitke maskerki in lučkarjem. Ona se je zvijala, usta odpirala. Aja, v Albanščini da je menda pela. In?

To ni noben nastop. To ni nič. Björk mi je bolj všeč.

Alya

Fletna, ampak naj se manj z roko po trebuhu drgne, kdo te je pa naplahtal, da je to seksi, ha? Kot tiste nesrečne punce iz skupine Make Up. Prazne glave, glasu nobenega in z rokami se po telesu drgnit in zvijat, uuuuu, aaaa, šubidu-aaaa, kok sem seksi… Jebeš to. Alya se vsaj zadere dobro, peti zna in brez strahu, sproščeno se razmetava po odru.

In v čem je finta ipsilona, naj mi nekdo pove? Ha? Bolj nobel? Bolj američki? Hm, jaz bi najbrž lahko posegel po samem vrhu, če bi bil Yonas… Prekleto, zajebal sem, zdaj je prepozno… Odrasti, punca.

Harmonikarji

Bravo, bravo, bravo! Štala!!!

Podeljevalci in nagrajenci

Ha, a ni zanimivo, kako nihče ne zna skriti, kakšen v resnici je? Sami tečni obrazi in neke zamere… Eeeek! Pa eden drugega podjebavat, pa neka dvoumna sporočila, pa sarkazem, pa nadutost,… pa vsak misli da bo zdaj dvorana na rit padla ob njegovi izjavi… bodi raje tiho, če ne znaš vsaj malo popustit sitnobe, če te že gleda cela Slovenija… Ker je mene tudi že kdaj zaneslo, lahko mirno in iz prve roke na glas zavpijem: To je navadna prepotentna bebavost!!!

A ni boljše, da si tiho, ko pa da bebavo zineš kot Auer, da bi Piki Božič podelil Viktorja za najbolj elegantno medijsko osebnost. Ona pa zraven njega stoji v jebačkem kostimčku in fuk štiklih in vsa dvorana ob sapo. Jebački kostimček je bil res hud, ampak zveze z eleganco pa to nima, ha? In da se ti tale štajerski vrelec svežih idej (bwuahahahaha) gre sprdovat čez Maria? Stojan, bodi raje tiho.

Siddharta, stadion ste napolnili, kdo vam kaj more? Pa zakaj ste tako svinjsko užaljeni? Ah, neumnost…

Peter je bil fleten, čeprav kanček bedast (ej, niso babe vse na svetu). Slon in Sadež sta potrdila svojo duhovitost (ta dva budno spremljam), gotovo ena najduhovitejših napovedi sploh (“…a omembe vredni so le trije:”). Mario je požel enega največjih aplavzov, ne čudim se, ker vem da ni butelj, nasprotno. Pa Križaj, roko sem mu dal…

Svetlana in Elza

Starost je norost, v reko pade, kjer je most. Vseeno, vsaka čast obema, za vsa leta nazaj. Morda bi se lahko režiser bolje potrudil in jima dal kakega postavnega spremljevalca, ki se ne bo kot kokoš izgubil na sceni.

Družba

Foter je po programu takoj nekam izginil, sam sem pa še malo postopal po foyerju in pozdravljal stare znance, čeprav sem se počutil nekoliko “out”. Pa me ni nihče postrani gledal… Mikrofone so mi tiščali v nos in sem tokrat vsem ustregel, da ne bi bilo spet kakšnega lajanja in sprdovanja. Čeprav res večinoma neumnosti sprašujejo. “A se vam ne zdi letošnja rdeča preproga pretiravanje?…” Ma guzi se ti s tvojo preprogo, kaj pa to koga briga, danes je pač cirkus, a ne štekaš tega človek božji??!! Daj, snemaj kaj ženske nosijo, jih prašaj če je to slučajno Gucci in ne delaj se pametnega!!! Pa zakaj hudiča vse tako resno jemljete, a bi se res radi samo nekaj kregali?…

Odločil sem se, da ne bom šel na žurko (čeprav po Viktorjih zapaše tista zakuska), ker me bodo s fotoaparati spet lovili, kako tlačim francosko v usta. Izgovor sem imel dober, Magnificova draga je imela rojstni dan in sem šel raje tja gledat najetega slačifanta…

Prišel je tudi umetnik resnice Požar, vsako leto ista zgodba. Čeprav ga Savič nalašč ne povabi, slinavec nekako nažica karte in potem po dvorani obrača svoj volovski vrat in razkazuje ženin povešeni dekolte. Heh, zame je človek, ki se sili tam kjer ni zaželen, podrepna gnida… Njemu očitno ni nerodno. Kako idiotu razložiš, da je idiot? Kako idiotu razložiti koncept ne-idiotstva? Nemogoče, kot bi parameciju razlagal, kaj je kalkulator. V foyerju je buljil vame; kot že tolikokrat doslej sem spet začutil, da ga rajcam.

Mimogrede, ste kdaj poskusili v Google vpisati besedo “lažnivec“?

-Jonas

  • Share/Bookmark

Zrnec

Danes so me s Stopa v emailu prosili za kratko izjavo o junaku letošnjih Viktorjev, Juretu Zrnecu. Takole sem odgovoril:


“Z Juretom sva se spoprijateljila na vajah za gledališko predstavo Mišolovka, saj mi je bilo že takrat jasno, da gre za neverjetno nadarjenega mladeniča, v katerem sem našel zelo zanimivega sogovornika. Kasneje sva se redno sestajala in pogovarjala o teatru, komediji. Kaj je smešno in zakaj?

Ko me je Miša Molk jeseni povabila k sodelovanju in sem se lotil priprave scenarija, je bil v osrednji komični vlogi kot sidekick predviden prav Jure Zrnec.

Sploh pa niste videli še nič. Tale zna še kaj več.”

-Jonas

  • Share/Bookmark

Skrita kamera po slovensko

Neskončno sem razočaran vsakič znova v nedeljo ob Kekovih poskusih. Dolgčas, neduhovito, včasih celo neprijetno.

Zadnjič je po slovenskih vaseh ponujal neko pogodbo v podpis, grozil z morebitno nesrečo (“Lahko se hiša podre…”) in to je bilo to. Nič se ni zgodilo, nihče ni hecno odreagiral, nihče ni bil presenečen, nič. Nula od nule.

Ideja je najvažnejša, Keku jih manjka. V skriti kameri je treba žrtev spraviti v posebno, čudno, nepričakovano situacijo, ki komičnost črpa iz dejstva, da gledalec ve več kot žrtev.

Na primer: v prodajalni starin kupec žrtev sreča neznanca, ki neprevidno prevrne vazo z nesramno visoko ceno. Ob tresku se takoj prikaže prodajalec, ki mu neznanec nonšalanto zatoži žrtev: “On je bil!” Gledalec se naslaja ob obupnih poskusih žrtve dokazati svojo nedolžnost. Gledalec ve več od žrtve, gledalec se zabava ob žrtvini naivnosti…

Ideja za skrito kamero mora zveneti zanimivo že na papirju. Upati da se bo nekaj pred kamero zgodilo samo od sebe je brezplodno. Če se predstaviš za inšpektorja neke namišljene organizacije in greš nadlegovat ljudi po restavracijah, sorry, to pa ni ne zanimivo ne smešno.

Spomnim se Tofa, ki je desetletja nazaj obešal limone na drevesa in so snemali, kako jih ljudje pobirajo. Že takrat sem obupno zrl v ekran in se spraševal, kateri bebec je prvi oklical Tofa za humorista…

-Jonas

  • Share/Bookmark