Arhiv za mesec November, 2004

Shit festival

Z odprtim gobcem gledam v ekran in si mislim, gotovo me snema skrita kamera…

Voditelja ne znata sestavit enega stavka (kajne da si vsi didžeji na tihem želijo biti TV voditelji?), prva pesem mi pove da smo ljudje za ljubezen ustvarjeni, grafika je amaterska, peti zna komaj vsaka tretja baba (na matrico kajpak, ker v Deželi nimamo več glasbenikov, samo še bleferje), pesmi podpodpovprečne, na odru ni ničesar razen kaotičnih luči… Zgleda da ni gnara. Oddaja je tematska, v stilu sedemdesetih. OK, dojeli smo, in? IN? Pa ste to razložili tudi nastopajočim? Publiki? So prišli vsi v hipi kostumih? What’s the point? Jebe se meni za sedemdeseta (še bolj pa za šestdeseta), mene zanima šov.

Šova pa ni. Voditeljica pravi “no, pa šalo na stran,” jaz se pa sprašujem kje je pa bila ta prekleta šala, kako hudiča mi je pa ušla, saj niti pomežiknil nisem, kaj šele šel scat ali kaj podobnega? Kar si zinila ni bila nobena šala ampak en bolano bebav poskus umotvora! Šrot, ki stoji zraven, se pa ven meče samo da usta odpre, ko bi vsaj kaj povedal, a od njegovih brbljarij se me niti beseda ne dotakne. Nobene vsebine, nobenega duha, nobene karizme, lucidnosti, besedne spretnosti, avtoritete, žmohta, nič. Nula! Marš nazaj na radio.

Neke bejbe plešejo v vročih hlačkah in kravatah, pretvarjajo se da so seksi. Nogo komaj stegne katera, reve uboge jih je nekdo nalagal da so plesalke. Ja, pa en plesni par se je tudi vrtel enemu od pevcev za hrbtom. Originalno. In ena1 je pela naga na odru, brez heca. Da ji ne bi očitali da je dec, najbrž. Nisem štekal, ampak ziher je blo kul. Pa ena plesna šola je posodila svoje učence za eno na hitro spacano točko.

In za trenutek se mi je zazdelo, da vidim na odru Pepel in kri. Heh, zamahnem z roko, Dejvi ne bi ugleda legendarne skupine iz najbolj zlatih časov slovenske popevke (ko je še špilal orkester in ko smo še vedeli kaj se pravi biti nobel) nikoli zapravljal za takale jajca… Kajne da ne, Dejvi?

In za konec: pravo evrovizijsko glasovanje s točkami, kajti televizijsko občintvo potrebuje dramo, suspenz, napetost. Ampak jaz si nisem nervozno in v pričakovanju grizel nohtov, ko so se v eter oglašale radijske postaje s svojimi rezultati. Zakaj? Ker se ob koncu nisem mogel spomniti niti enega od vseh kurčevih petnajstih komadov. Kadar se za zmago potegujejo Anglija, Nemčija, Izrael, Španija in Slovenija, bom zadržal dih ob vsaki točki ki jo Hrvati ukradejo našim, kadar se pa petnajst oh-rada-bi-bila-pevk tepe za ubogih tristo tisočakov, ga pa ne bom. Če ste s točkovanjem hoteli prepričati ljudi, da gre za resno tekmovanje, pa naj vam palćkom rečem tole: Prepozno, ljubčki navihani. Da gre samo za smešen približek želje po festivalu sem pogruntal že v prvi minuti.

Na srečo prekinejo vsakih petnajst minut z reklamami. Presune me spoznanje, da so te bolj zabavne od oddaje same. Sicer pa, katere oddaje? Kaj ni tale Shit festival ena sama dolga reklama za tisti istoimenski radio iz Domžal, kaj? Ja, ampak je slaba.

Amaterji.

-Jonas

  1. Moja dobra prijateljica, še danes, kljub tejle jezi. Prav zato sem bil toliko besen, vsaj ONA bi lahko štekala…
  • Share/Bookmark

Folk se je razvadil…

Moj telefonček dvakrat zazvoni in umolkne. Cepec na drugi strani pa misli da bom toliko firbca in klical nazaj.

E, ne bom. Jebi se.

-Jonas

  • Share/Bookmark