Arhiv za mesec Maj, 2005

Jebeš Smarta

Zadnjič me je moj stari bemfl (a ni hec da vsak petnajst let star mercedes zgleda še vedno nobel, vsak deset let star bemfl pa kot kanta)1 spet pustil na cedilu. Porivam avto sredi Šiške proti pločniku, mimo se počasi počasi vozijo radovedne oči in bi se najraje zavlekel v predal za rokavice…

“Jutri kupim dišeč nov avto!”, si zaprmejdunam v brado in nekako skrivam obraz v suknjič, s kotičkom očesa vidim tri mulce z nosom na šipi kako cukajo fotra za rokav naj si vendar pogleda kako Jonas rine mrtvo mrcino na pločnik.

Naslednjega dne sem nabasal žepe na debelo z gotovino in šel tja na AC Intercar na Dunajski gledat Smart ForFour, cortkan avto za fijakanje po mestnih ulicah. Dekleta tam niso imela kaj dosti časa zame (se mi je zdelo) in sem se usedel nekam v kot s prospektom, ki mi ga je ena porinila v roke da me zamoti. Mrmraje v brado sem v tisto brošuro odkljukal klimo, sončno streho, usnjene sedeže, pa še tole in tole… kljukica za kljukico, skoraj vso ostalo dodatno kramo pocahnam, nemara me bo potolažilo. Hočem tole vse in naj mi punce prosim hitro izračunajo koliko pride, ker sem tečen in me tolarji žgejo v žepih in ne mislim tukaj postopati in prste vrteti. Naj vendar razumejo, spet me razjeda tisti preklet občutek krivde, da spet kupujem eno novo igračo in da ni treba riniti na vrat na nos in da ne bi bilo slabo še počakati kakšen dan ali dva in vse skupaj premisliti, bebec trmasti, kupček denarja je v igri, ti se pa obnašaš kot da si šel po kruh…

Punce se lotijo računanja in ena mi mimogrede omeni da je dobava čez kak mesec, če bo vse po sreči… Obsedim tam v kotu in se nejevoljno mislim, jaz bi se rad vozil še danes, hmpfff, grumpff, grrrr, se mi začne para nabirati v ušesih in zmeraj manj mi je vse skupaj všeč… Deset minut kasneje (pod skalpom mi tačas že vre) prinesejo predračun, pet milijončkov nanese vse skupaj. Vprašam kje je blagajna. “Tamle, lepo prosim, gospod Jonas,…Umm, a boste kar z gotovino?”

Bom, afna zmešana. Namerim se tja v kot k blagajni, kar mi korak zastane in obvisim v zraku, kot da bi kdo DVD na pavzo stisnil. Buljim v tisti račun in začutim da mi žvižga para iz ušes. Zdaj, zdaj mi bo iz lobanje izstrelilo oči kot zamašek iz steklenice penine.

“Kaj je pa tale zadnja postavka? 20.000,- tolarjev za kaj že?” prašam mirno in obvladano s prstom na papirju, ki se mi trese v roki.

“Naši administrativni stroški. Fotokopije dokumentov in to.” Gledala me je nedolžno kot Bambi, ob kakšni drugi priložnosti bi jo takoj pod pazduho odnesel domov božat.

“Aja? Adijo.”

In sem odkorakal čez vrata, kupit Toyotin Prius.

-Jonas

P.S. S Priusom sem se odpeljal istega dne. Koštal me je 7 milijončkov.

  1. Zaradi te izjave sem bil kregan na slovenskih BMW forumih. Če je pa res.
  • Share/Bookmark