Jonas – Zapisi

V naši ptičji hišici je vedno živahno. Oziroma, bilo je.

Od včeraj zjutraj tam čepita dva vrabca, žalostno ju je videti, kako mirno, negibno prenašata strašljivo usodo… Tu in tam kakšen vzdih, vsake toliko časa pridušen, nezdrav kašelj. Iz nosa jima teče, rdeče oči, depresija. Za nobeno rabo nista. Jesta nič, vsake toliko časa prinesem kozarec z limonado in aspirini, a sta izgubila vso voljo, komaj da namočita kljun. Oba sta že zaskrbljujoče shujšala.

Moj fotr ne reče nič, le zmaje z glavo, ko ga vprašam kaj storiti. Zazrem se v njegov zgubani obraz, njegov v daljavo zazrti pogled pove vse. Nisem pozabil njegovih zgodb o belokranjski kokošji tuberkulozi leta 52 in italijanski mačji kolcavici leta 63. Njegovo oko se zarosi in vem, da se je spomnil mačka Pikija z domače kmetije, ki bi ga bolezen skolcala skoraj do smrti, da mu ni dedek takrat na seniku nudil umetnega dihanja in mačka rešil gotove pogube. Za svojo požrtvovalnost je dedek plačal davek, kolcavice se je nalezel tudi sam in to ga je kasneje stalo življenja, ko sta se med čiščenjem nekega starega italijanskega bunkerja s sodelavcem lotila pretakanja nitroglicerina.

Tudi sam se zazrem v daljavo, obvladovati skušam čuvstva in strah. Morda bom že jutri zjutraj na stranišču v blatu našel perje, morda se bom že jutri kot sosed pognal na glavo z balkona… Mazohistično se vživim v občutek, v trenutek, ko me bo pretreslo spoznanje, da sem tudi jaz postal…

Žrtev ptičje gripe.

-Jonas

P.S. Mladina: Ptičji biznis. Kdo pravzaprav služi s strahom pred izbruhom pandemije H5N1?

Mnenja (20)

Pocuka me za rokav, sklonim se in na uho mi zašepeta:

“Stara riba, stara riba!”

“Kje?,” vprašam tiho.

“V sobi, v sobi”. Njen obraz je resen. Dolga pavza.

“Pejva pogledat,” se vdam.

Prime me za roko, ustaviva se pred vrati spalnice, njen prst je na ustnicah, moj tudi. Spogledava se. Previdno potrkam. Čez nekaj trenutkov še enkrat. Za vrati je vse tiho. Spogledava se še enkrat, dlje. Njen pogled je pomenljiv. We have to do this. Roka upogne kljuko, previdno odškripnem vrata. Vržem oko po sobi, na posteljo, v kot za vrata…

Nič.

Spogledava se.

“Saj ni nič. Kje je riba?,” sem začuden.

Tistega trenutka izbruhne v smeh in se tolče po tistih majcenih kolenih, palček v kavbojkah, noge in roke se ji zvijajo v čudnem krču, zdaj zdaj se bo škrat leže na tleh razpočil od samega krohota.

“Hecam atija, hecam atija,…” se drži za trebuh in skuša krotiti krče. Še Alenka se reži tam izpred televizorja.

In takrat se hudo razjezim. Tako kot sem se včeraj in predvčeraj in predpredvčeraj. Pomaga pa nič, smeha je več in več, dokler telesca ne premaga utrujenost in nagajivec zamišljeno obleži.

In vem, da si misli, “ej, tale moj fotr je butast ko noč, če ga pa vsak dan na isto finto mečem.”

-Jonas

Mnenja (13)