Jonas – Zapisi

Dobil sem email od Crnega, tule je odlomek:

> … da bo v okviru SOF-a naslednji petek (31. marca) v Portorožu delavnica o blogih. Mene je povabil Samo Mirnik, direktor Renderspacea, ki sem mu takoj rekel, da bi tam moral ti predavat, če kdo. No, mene vseeno hoče zraven, seveda pa me je zadolžil, da te na vsak način prepričam, da bi tudi ti sodeloval.

> Greva v petek zjutraj dol in odpredavava in se pustiva v zameno častit z enim kosilom!

In sem takoj odgovoril, da je zmenjeno, greva, čeprav to družbo načeloma preziram sem do te družbe načeloma skeptičen (a je, paradoksalno, v njej nekaj mojih odličnih, zanimivih in nadvse cenjenih prijateljev). Prezira vreden Vprašljiv je pač le njihov poklic (manipulacija resnice, pačenje stvarnosti, cukanje denarcev iz mojega žepa), ki pa ga v imenu globalizacije in nujnega zla le jemljem v zakup, zato pravim, Crni, pejva! Malo v imenu altruizma, širjenja digitalne zavesti in dolga do matere Slovenije, malo pa tudi navohat kakšne kontakte med to čredo – čas je že, da tele blog-pisarije nekako spravimo v promet. Zrel sem kot medena hruška za kakšnega sponzorja (premika se, premika, Delo in Dnevnik se že trudita z blogi, SiOL se pa že nekaj zanima za prevzem Rozine, a zaenkrat ni nič dorečenega, ker sestanki z njimi nenehno v vodo padajo, resnost pa taka).

Kot futer za pogovor pa sem si mimogrede izmislil novo stran in jo skromno poimenoval Jonasov izbor. Kaj pravite?¹

Torej, danes opoldne, dinamični duo Crni in Jonke v Bernardinu, o blogih. Če ima kdo kakšno sporočilo za Sofovce, ga zabeležite v mnenja pred poldnevom, jih bova gotovo prebrala zbranim (jim je treba pokazat v živo, kaj za ena reč blog sploh je).

Poročilo sledi (Crni pa že napoveduje, da bo enega blognil kar od tam).

-Jonas

1. Leto dni kasneje je stran že ukinjena. ↩

Mnenja (30)

Res je lep. Pa kolk gumbov!

-Jonas

Mnenja (13)

Na enem hribu jako čudnem

dva presneto velka psa

tri rdeče, majhne hiše

štiri dni že čuvata.

Pet otrok pred vsako hišo,

šest cvetlic vsak drži,

sedem listov vsaka roža,

osem žužkov v vsaki spi.

Devet udarcev bije zvon,

deset prosojnih sveč gori,

enajst strahov se obotavlja,

ducat¹ križev jim grozi.

Z neba zaseka strel dvanajst,

a sliši se jih le enajst,

pod streho teče nog deset,

do tja korakov je devet.

Not’ osem dni in sedem ur

rožic šest in pet frizur,

je štiri knjige trikrat bralo,

dva je enkrat skor’ pobralo.

Če ta pesem je neumna,

kriv sem, prosim ne se dret,

smisla nima ta kolumna,

razen da učim te štet.

-Jonas

1. “Ducat žvečilnih,” prosim pri blagajni. “Koliko?” Ne sliši dobro, drobiž v blagajni preveč cinglja. “Ducat,” ponovim. “Ducat?” Pavza. Traja. Jaz sem tiho, odsoten od problema, morda pa jih nimajo toliko… Gleda me, jaz njo. Končno nagne glavo, potrpežljivo vpraša: “Koliko pa je to?” Pavza. Traja. Ko ji razložim, sva rdeča oba, ona od zadrege, jaz od besa nad Zverom in tistimi pred njim. Dekle, daj mi še debelo špago z vozlom in eno pručko. Samo še slabše bo, vam povem… ↩

Mnenja (16)

Odprta so nebeška vrata,

imamo rdečega soldata!

Ni soldat, poreče mat’,

je božji brat, ima vse rad!

Mogoče res, a tisti plašč

gotovo je nadel nalašč,

in takih plaščev vidim sto,

in vsakemu se klanja kdo.

A trud teh generalov

se zdi mi jako jalov,

ker jebena je past

boja za oblast.

-Jonas

Mnenja (21)