Pop TV, revija Stop, Viktorji 2005.
Tri četrt na osmo, rdeča preproga s statisti. Ženske čebljajo o toaletah, jaz bi pa raje videl, če bi se začele lasati. Morda kdaj drugič, ko bom imel svojo televizijo, jaz vem, kaj je dober program: Pirševa naj raje poči Hegeduševo takoj čez žnable, naprej pa lahko improvizirata, nihče me ne bi odtrgal od ekrana.
Ob osmih, začetek. Ruski avion sredi oblakov, skušam se privaditi. Na, spet se afnajo, ampak bolje kot lani.
Cirkus. Nekdo pleza po špagi, kaj če pade? Takole se poskrbi za dramo.
Prvega dobi Činč, sicer kul tipček, a se zblamira, ker ga ne spravijo z odra. Ne more in ne more se najesti aplavza.
Drugega faše E+. Sonja Javornik (urednica oddaje v letu 2005) ne reče nič, oziroma, v njenem imenu nagrado sprejme Barbara Drnač . No, vsaj tako se mi je zdelo.
Vlado Kreslin in Neža, lep štiklc… na playback! No, lepo. Češka TV. Katerega leta smo?
Voditelja debatirata o binglju, čarata s punco iz občinstva. Trik sem zamudil, pozornost mi je zmotil madež na naslanjaču. Nisem bil dovolj skoncentriram, mea culpa.
Tretji gre Neži, za glasbeno osebnost. Fejst punca, fejst pevka, strup v mali flaški.
Radijska osebnost: Robert Pečnik. Ne poznam, ne poslušam, naj kolega oprosti, čestitam vseeno.
Viktor za radijsko postajo dobi radio Hit, končno priložnost na odru za enega direktorčka (in ta jo je tudi izkoristil). Odmahnem z roko in preženem misel, ki se mi za trenutek vsili v možgane (“Na zgornjem balkonu me ne bi nihče opazil z ostrostrelsko puško, oder je pa imenitno razsvetljen. Podrem ga v enem šusu.”)
Obetavna medijska osebnost je Maja Roš, na oder je povabljena v japonščini. Mega.
Spet cirkus. Pajaci plezajo po drogih, ki jim simbolno štrlijo iz naročja. Gre najbrž za metaforo stanja v slovenskih medijih, se bom še pozanimal pri ustvarjalcih, kaj so hoteli povedati. Mogoče pa niso drogi, mogoče so samo orjaške pletilke. Zahtevno točko (Saj ste kot otrok že kdaj balansirali metlo na prstu? No, to je bilo to.) prekinejo reklame. Skorajda zajočem od sreče.
Najboljša mladinska in otroška oddaja: Knjiga me ne briga. Nagrade niso pričakovali (ooo, kako simpatično!), so nas pa malo spet osvestili in poučili o nevarnostih, ki prežijo na knjige. Takoj sem svojo zaklenil v predal.
O! Komični element! En eden od voditeljev je brcnil drugega v rit. Če ne bi bila publika v dvorani tako prekleto zategnjena, bi se gotovo vsi smejali. Tipično, čas je že da se kaj stori v tem smislu, prekleti špilferderberji. Zamenjajte že to publiko, prosim vas, današnja si te odrske kvalitete ne zasluži.
Joco Ž. pokasira kipec za dokumentarno oddajo. Čakte mal, kaj je zdaj to, zakaj se zahvaljuje Maja Weiss? Aja, režirala je. Ups.
Aha, pet minut za glavnega sponzorja. Besedo “Renault” slišimo štiridesetkrat, pravi tour de force. Upam, da bo zaleglo, v ponedeljek takoj vsak po svojega megana, jaz bom vzel dva, če se eden slučajno pokvari.
Za igrano TV oddajo: Naša mala klinika. Pokorn ugotovi, da dobro delajo in da je za to zaslužna vsa ekipa. Največja nagrada zanje pa so seveda gledalci in zanje se trudijo, zaradi njih ne popuščajo. Živijo in garajo za svojo publiko, kot se slovenskim umetnikom spodobi. Obrisal sem si solzo, prekleti Mare, kako zna povedati…
Jadranka Juras in Šukarji nam v nekajminutnem nastopu pričarajo pravo, ne-zlagano romsko kulturo. Kulturo ne popolnoma ukročenih konjev, bohemov, pevcev, pesnikov, črnolasih divjih deklet, viharnih nomadskih duš. Okoli Novega mesta gledalci vstanejo pred sprejemniki in zaploskajo (si predstavljam).
Spet cirkus. Šele zdaj se počim po glavi, vsaj uro sem vmes razmišljal o nocojšnjem konceptu prireditve, odgovor se mi je vztrajno, vztrajno izmikal, končno me razsvetli: Jasno, koncept je že star, kako le ga nisem takoj skužil, imenuje se “šparovec”. Da ne bom zdajle zašel v podrobnosti, na kratko: najameš nekoga, ki ima na lagerju vsaj tri-štiri točke in ga serviraš kot rdečo nit, naj intelektualci doma gruntajo za kaj gre, medtem ko se smeješ v pest. Pa, recimo, znebiš se plesnih točk (te so vedno proračunsko neprijetne, ker je plesalcev zmeraj preveč na odru, z enim ali dvema pa nisi nič naredil, plačat je treba pa vsakega). Na ponedeljkovem sestanku pa si car, ker nisi presegel budžeta.
Opa! Dogodek! Marcel faše viktorja, ponj pa ne pride on, ampak tisti tip v majici iz oddaje. Reče ne nič, niti hvala. Škandal. Novinarji so veseli, bo vsaj kaj za pisat. Jaz pa takoj zapišem tole: zaslužil si ga je. Tisto je dobra oddaja.
Najboljša informativna oddaja je 24 ur. Darja in Vine prideta na oder in najprej malo kažeta hrbet gledalcem (dobra poteza, Darjo vedno gledamo samo od spredaj).
Za voditelja zabavne TV oddaje gre viktor Sašu Hribarju. Ponj je poslal nekoga drugega, bistro originalna ideja (tako kot Štefančičeva).
Najbolj zabavna TV oddaja je TLP. Afnanja še ni bilo dovolj, zdaj so na vrsti Žrebci. Spet me neznosno zamika, da bi bil tam, ležé na zadnjem balkonu, s kopitom ob bradi, zazrt čez Zeissov okular s križcem… Paf! Paf! Paf! “Žrebci down, roger and out.” Občinstvo v dvorani bi izbruhnilo v aplavz. Kdaj bo že nekdo tega Krajnca pošteno našeškal? TLP mu tako lepo ratuje, le zakaj ga do konca ne očisti neumnosti.
Godčeva in Radolfi, usklajen par. Do popolnosti naštudirana sinhronizacija ustnic z zvokom, lepo sta se potrudila. Res, bilo je vrhunsko, kot da bi res pela! Znova se prepričam, da je sodobna tehnologija zmožna malone vsega. Naj se mlajši malo zgledujejo, kako se pripravi profesionalen nastop na najpomembnejši medijski prireditvi leta. Da je Radolfi star maček, pa je dokazal z vživeto priprtimi očmi, s katerimi je okusno popestril svojo interpretacijo, za dodatni učinek pa je ob drugi kitici občuteno zarezal z roko v zrak in jo stisnil v pest ravno ob glasbenem akcentu. Vrhunec večera.
In kdo je lansko leto posebno dosegel? Bar in Info TV. OK, ziher je kul.
“Dobro jutro vsem, ki ste še v dvorani,” realistično oceni situacijo Jurij Souček. Ura je pol enajstih, občinstvo tišči scat, samo še viktorja za življenjsko delo čakamo. Zaslužil si ga je Tone Vogrinec, človek medijev. Jebeš smučarijo, nocoj slavimo medije, nocoj slavimo Tonetovo nepopustno medijsko dejavnost, s katero je neizbrisljivo obogatil slovenski medijski prostor. Brez Toneja ne bi preživeli Delo, Dnevnik, kaj šele Pop TV ali nacionalka, da o Stopu niti ne govorim. Morda ste navijali za Bernardo Jeklin, a njen (sicer, priznajmo, znatni) prispevek se s Tonetovim kosati ne more. Vseeno moram priznati, nekoliko sem razočaran, moja favorita sta bila Gianni Rijavec in Martin Strel.
V zaključni špici spet iščem kikse (ti so v poptevejevskih odjavah, prepričan sem, nalašč podtaknjeni, nikjer pa ne najdem telefonske, kjer lahko zahtevaš nagrado) in najdem dva: “Mič Stayling” (pravilno je “styling”) in “Alenka Virk Erdin” (pravilno “Žerdin”). Opa! Mogoče dobim Pop TV T-shirt!
-Jonas
P.S. Vse čestitke Jerneju in Janezu, zelo sta se potrudila. Učinka pa je bilo malo, kajti za tistega, ki je pisal scenarij in si ta občinstvo podcenjujoči cirkus izmislil, predlagam svojo standardno razjezil-me-je proceduro: obešenega za nozdrvi potunkati v smolo, povaljati v perju in na kozlovem hrbtu nagnati iz mesta.
-Jonas
Mnenja (120)
