Preko SMS sporočila so me pravkar pobarali s Stopa: “Ali se res z Brankom Čakarmišem dogovarjaš, da bi na njegovi TV komentiral prenose pokra, biljarda?”
Seveda takoj pokličem Branka, udarim kar naravnost, z njim ne smeš po ovinkih: “Ti, a se jaz s tabo kaj dogovarjam?”
Pavza.
“A se?”, je previden on.
Pavza.
Šit! Zravnam se v stolu, zadeva je sumljiva, večja kot se zdi. Možnosti je več, ali nima pojma o ničemer, ali kuhajo neko svinjarijo za mojim hrbtom in načrtujejo, kako bi me spet zvlekli pred kamere, ali pa je Branko komu nalašč zinil kakšno neumnost, ko je bil sit pripomb o amerikanizaciji programa… Govorila sva po non-secure liniji, nadaljeval sem kot bi se njegove previdnosti nalezel, a je bilo obema jasno, kam pes taco moli.
“Mogoče sva se, saj veš kako sem pozabljiv…” mu previdno ponudim varianto z izhodom, če je kaj planiral, bo zdaj povedal. Če pa ni, imam problem: spraševal se bo, kaj imam jaz za bregom. Vprašal se bo, “Kaj Jonas misli, da jaz mislim?” in se v vsakem primeru odločil za odgovor, ki mi bo postregel s kar najmanj informacij.
Pavza je dolga. Nezavedno z roko odškrnem zaveso in vržem pogled na ulico. Je to isti rdeči avto, ki sem ga opazil zjutraj? Ni več smešno, da mi take po glavi hodijo, dopust rabim…
Besede izreče počasi, preudarno:
“Mogoče, meni je tudi ušlo iz spomina.”
Pavza.
“A je bil kdo zraven?,” nadaljuje.
Hm. Kaj zdaj? Če sem jaz pozabljiv, se njemu na svojo pozabljivost ni treba zgovarjati, kaj? Očitno ve, da s svojo pozabljivostjo blefiram, a ostane še vedno vprašanje, ali blefira s svojo tudi on? Sestanka nisva imela (vsaj jaz se ga ne spomnim), a če je pozabil, tega ne more vedeti, kajne? Morda pa tudi on ve, da sestanka ni bilo, a ker računa z mojo pozabljivostjo (52% verjetnost) me morda namerava vanj prepričati!
Nič. Odločim se za napad:
“En s Stopa je bil zraven. Vse vejo.”
Pavza.
Midva pa v smeh, hkrati. Potem se pogovoriva in mu povem za SMS, se še malo nasmejiva in se posloviva, češ dobro se je blo slišat, pa zakaj se večkrat ne pokličemo, itd… Kaj naj rečem Stopovcem? “Povej, kar je res, mi sploh nismo razmišljali o pokru ali biljardu, ne vem od kod jim to…”
In sem poslal SMS nazaj na Stop, “Ni res, ne dogovarjam se, bi me pa veselilo.”
-Jonas
P.S. Čez pet minut je zazvonil telefon, Branko, previdno tipaje: “Ti, pa bi se našlo kaj slovenskih poker fac za pred kamere?”
25. april 2006, zapisano v kategorijah
Smeh,
Mediji
