Arhiv za mesec April, 2006

Smejati se samemu sebi

Čez Ameriko pljunem kadar je le priložnost, teh pa zadnje čase ne bo zmanjkalo. Nekaj pa jim je treba priznati, ni jih strah smeha na svoj račun. Na zadnji svečani večerji dopisnikov v Beli hiši1 je zbrane recimo zabaval Stephen Colbert in jim povedal res nekaj krepkih. In so se smejali. Čeprav nekateri bolj kislo, smejali so se, v stari tradiciji kraljev in dvornih norčkov.

Pa ne samo to, celo predsednika so spravili nastopat v skeč z njegovim dvojnikom (“Steve did all my debates with Senator Kerry”). Jasno, v dobro napisan skeč, ne pa kr neki (á la Viktorji). To morate videti.

Ve se, če ni kruha, naj bojo vsaj igre. Te pa obvladajo, banda.

-Jonas

P.S. V enem dnevu se je zadeva razpočila po mreži, tule je en posnetek Colberjevega monologa, tule pa prepis.

P.P.S. Teden dni kasneje sem našel še tale Clintonov skeč.

  1. Potrebovali boste BitTorrent ali kaj podobnega.
  • Share/Bookmark

Ne zmorem

Lotil sem se pregledovanja eDnevnikovih blogov in obupal po nekaj minutah. Ne prenesem, da se mi med branjem rolajo reklame pred očmi.

Zakaj hudiča bi nekdo odprl blog z reklamami na eDnevniku, če pa je toliko zastonjskih variant na mreži?

-Jonas

  • Share/Bookmark

Černobil, dvajset let pozneje

Mestece Pripjat v Ukrajini, 26. aprila 1986, uro po polnoči. V jedrski elekrarni Černobil (poimenovani po 18 km oddaljenem mestu Černobil) eksplodira reaktor številka 4, natančen vzrok nesreče do danes še ni znan.1

(P.S. Tule sem našel odlično fotoreportažo iz mrtve zone.)

Knjigo Wolves Eat Dogs M.C. Smitha sem pogoltnil takoj, ko je izšla, danes jo berem še enkrat, iz užitka. Moj najljubši detektiv ever Arkadij Renko tokrat raziskuje samomor (ki seveda smrdi po umoru) na samem kraju Černobilske nesreče; če je treba, se z dozimetrom v roki poda tudi v opustošeno območje. Melanholični Renko drugega smisla življenja ne najde, kot da voha in voha dokler ne izvoha. Vmes ga pa suspendirajo, tepejo, odstavljajo, zapirajo, mu grozijo. Pa ne pomaga, Renko voha naprej.

Cruzova “ruska” serija me vedno znova fascinira (in mi nobena njegova knjiga izven te serije toliko ne sede), morda zato, ker skozi napet krimič natančno beleži globalne premike, ki smo jim bili priča v zadnjih tridesetih letih. Po vrsti:

Priporočam.

-Jonas

  1. Obstajata dve nasprotujoči si uradni poročili (in najbrž sto neuradnih), obe spisani pod težkimi političnimi pritiski.
  • Share/Bookmark

Govorice

Preko SMS sporočila so me pravkar pobarali s Stopa: “Ali se res z Brankom Čakarmišem dogovarjaš, da bi na njegovi TV komentiral prenose pokra, biljarda?”

Seveda takoj pokličem Branka, udarim kar naravnost, z njim ne smeš po ovinkih: “Ti, a se jaz s tabo kaj dogovarjam?”

Pavza.

“A se?”, je previden on.

Pavza.

Šit! Zravnam se v stolu, zadeva je sumljiva, večja kot se zdi. Možnosti je več, ali nima pojma o ničemer, ali kuhajo neko svinjarijo za mojim hrbtom in načrtujejo, kako bi me spet zvlekli pred kamere, ali pa je Branko komu nalašč zinil kakšno neumnost, ko je bil sit pripomb o amerikanizaciji programa… Govorila sva po non-secure liniji, nadaljeval sem kot bi se njegove previdnosti nalezel, a je bilo obema jasno, kam pes taco moli.

“Mogoče sva se, saj veš kako sem pozabljiv…” mu previdno ponudim varianto z izhodom, če je kaj planiral, bo zdaj povedal. Če pa ni, imam problem: spraševal se bo, kaj imam jaz za bregom. Vprašal se bo, “Kaj Jonas misli, da jaz mislim?” in se v vsakem primeru odločil za odgovor, ki mi bo postregel s kar najmanj informacij.

Pavza je dolga. Nezavedno z roko odškrnem zaveso in vržem pogled na ulico. Je to isti rdeči avto, ki sem ga opazil zjutraj? Ni več smešno, da mi take po glavi hodijo, dopust rabim…

Besede izreče počasi, preudarno:

“Mogoče, meni je tudi ušlo iz spomina.”

Pavza.

“A je bil kdo zraven?,” nadaljuje.

Hm. Kaj zdaj? Če sem jaz pozabljiv, se njemu na svojo pozabljivost ni treba zgovarjati, kaj? Očitno ve, da s svojo pozabljivostjo blefiram, a ostane še vedno vprašanje, ali blefira s svojo tudi on? Sestanka nisva imela (vsaj jaz se ga ne spomnim), a če je pozabil, tega ne more vedeti, kajne? Morda pa tudi on ve, da sestanka ni bilo, a ker računa z mojo pozabljivostjo (52% verjetnost) me morda namerava vanj prepričati!

Nič. Odločim se za napad:

“En s Stopa je bil zraven. Vse vejo.”

Pavza.

Midva pa v smeh, hkrati. Potem se pogovoriva in mu povem za SMS, se še malo nasmejiva in se posloviva, češ dobro se je blo slišat, pa zakaj se večkrat ne pokličemo, itd… Kaj naj rečem Stopovcem? “Povej, kar je res, mi sploh nismo razmišljali o pokru ali biljardu, ne vem od kod jim to…”

In sem poslal SMS nazaj na Stop, “Ni res, ne dogovarjam se, bi me pa veselilo.”

-Jonas

P.S. Čez pet minut je zazvonil telefon, Branko, previdno tipaje: “Ti, pa bi se našlo kaj slovenskih poker fac za pred kamere?”

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »